BEREMMO: Boj za prevlado

Parmy Olson: Prevlada (Umetna inteligenca, ChatGPT in tekma, ki bo spremenila svet)

UMco, 2025

Prevlada britanske novinarke Parmy Olson ni le še ena knjiga o umetni inteligenci, temveč natančno raziskan, novinarsko pretehtan in pripovedno napet dokument časa, v katerem smo se znašli – časa, ko peščica ljudi in podjetij oblikuje prihodnost sveta. Ne preseneča, da jo je Financial Times razglasil za najboljšo poslovno knjigo leta. In verjamem, da bo svojo zasluženo pozornost dosegla tudi med slovenskimi bralci – ne le v poslovni javnosti, temveč pri vseh, ki jih zanima, kako se premeščajo karte moči na prizorišču umetne inteligence.

Olsonova, dolgoletna poročevalka za Bloomberg Opinion, Wall Street Journal in Forbes, je v knjigo vtkala pogovore z več kot sto strokovnjaki, podjetniki, vlagatelji tveganega kapitala ter zaposlenimi in nekdanjimi zaposlenimi v tehnoloških podjetjih. Med pisanjem je poslušala na desetine ur intervjujev s ključnimi igralci, kot so Sam Altman (OpenAI), Demis Hassabis (DeepMind) in Ilya Sutskever, ter raziskovala zakulisje najpomembnejših prebojev zadnjega desetletja.

Zgodbo poganja vizija dveh izjemnih posameznikov – Sama Altmana in Demisa Hassabisa. Prvi vidi splošno umetno inteligenco kot orodje za ustvarjanje nepojmljivega bogastva (in nato pravično razdelitev med prebivalce sveta, čeprav ne zna prav dobro razložiti, kako natanko naj bi to potekalo). Drugi pa jo dojema kot orodje za pospeševanje znanstvenega razumevanja. Kljub drugačnim pogledom pa imata skupno točko: sodelujeta s tehnološkima velikanoma Microsoftom in Googlom, ki vodita dirko za prevlado, saj sama nikakor ne bi zmogla zagotoviti dovolj sredstev za financiranje novega koraka v tehnološki revoluciji. V ozadju se namreč bije tudi oster boj za kadre; plače strokovnjakov za umetno inteligenco lahko namreč dosegajo tudi večmilijonske letne zneske.

Kot zapiše, je pri trenutni hitrosti te tekme nemogoče predvideti, kaj se bo zgodilo v mesecih in letih po marcu 2024, ko je pisala knjigo. »Če se ob tem sprašujemo, ali lahko Samu Altmanu in Demisu Hassabisu ter Microsoftu in Googlu, pod okriljem katerih delujeta, zaupamo glede oblikovanja naše skupne prihodnosti, prežete z umetno inteligenco, lahko rečemo le, da nimamo veliko izbire. Oba izumitelja sta svojo inovativnost povezala z dvema izmed največjih podjetij na svetu in se tako pridružila množici inovatorjev v preteklosti, ki so prilagajali lastne ideale, da so ostali v tekmi in pridobili na moči. Iz te zveze smo dobili eno najbolj transformativnih tehnologij vseh časov. Kakšna pa bo cena, pa bomo še videli.«

Knjiga ne podaja enoznačnih odgovorov, temveč odpira vprašanja, ki jih moramo kot družba nasloviti. Kako naj ravnamo s tehnologijo, ki lahko prinese izjemno korist, a hkrati krepi moč že obstoječih monopolistov? Kaj pomeni, da se UI razvija v rokah peščice zasebnih podjetij, ki nadzorujejo podatke, vire in infrastrukturo? In kdo pravzaprav usmerja ta razvoj? Avtorica opozarja, da resnična nevarnost umetne inteligence ni v samih algoritmih, temveč v neodgovornosti, pomanjkanju transparentnosti in neustavljivi želji po zmagi. V času, ko je razumevanje umetne inteligence ključno za orientacijo v sodobnem svetu, ponuja bralcem orodja za refleksijo – ne le nad tehnologijo, temveč nad človeškim ravnanjem z njo.

Michel Houllebecq: Uničiti

Cankarjeva založba, 2025

Srečo imamo, da je Michel Houellebecq, eden od najprodornejših sodobnih evropskih pisateljev, s svojim opusom v celoti dostopen tudi slovenskemu bralcu. Kot dolgoletna občudovalka njegove literature lahko z gotovostjo rečem, da Uničiti, njegov osmi roman, ne odstopa od standarda: znova nam nastavi ogledalo – ostro, hladno in neprizanesljivo. Z izostrenim občutkom za družbeno, politično in kulturno ozračje sodobne Francije Houellebecq tudi tokrat preplete z izjemnim uvidom v človeško duševnost.

Osrednji lik romana je Paul Raison, petdesetletni svetovalec francoskega ministra za gospodarstvo in finance. Njegovo življenje, sprva pretežno profesionalno in distancirano, se začne razpletati ob ozadju skrivnostnih spletnih groženj in potencialnih terorističnih napadov. Paul s sodelavci iz obveščevalne službe išče odgovorne za srhljiva opozorila, toda roman sčasoma preide v nekaj veliko bolj intimnega, nežnega in bolečega – v pripoved o družini in neizogibni bližini smrti.

Spretno prepletena zgodba se zaostri, ko Paulov oče doživi možgansko kap in vegetira v bolnišnici. Družina – sestra Cécile, brat Adrian in njihova mačeha Madelaine – se zbere ob njegovi postelji in odloči, da mu omogoči dostojnejši konec. Očetova oskrba doma, pod skrbnim očesom Madelaine, postane vezivo, ki ponovno poveže razpršene in ranjene družinske člane.

Vsak od njih nosi svoje breme: verna Cécile, ki ljubeče podpira moža Hervéja, a se v boju z vsakdanjimi izzivi komaj drži nad vodo, česar pa nikomur ne bi priznala; Aurélien, ki se ne uspe osvoboditi toksičnega zakona z manipulativno novinarko Indy; in Paul, ki živi v hladnem soobstoju z ženo Prudence. Prav v skrbni tišini očetovega doma pa se začnejo lomiti stari oklepi in vračati čustva, ki so dolgo tlela pod površjem. Paul in Prudence ponovno odkrijeta drug drugega, a ju usoda kmalu znova preizkusi – Paul izve, da mu ostaja le še nekaj mesecev življenja zaradi smrtonosnega raka na čeljusti.

Kljub temam, ki bi pod peresom manj spretnega pisatelja zlahka zapadle v patetiko, Houellebecq ostaja mojstrsko uravnotežen. Ne moralizira, ne išče izhodov. Njegove osebe se ne odrešijo – razkroj je počasen, neizbežen in pogosto sprejet kot edina možnost. Uničiti ni zgolj naslov romana, temveč osrednji motiv: življenje, ki ga ne uničujejo zgolj zunanje grožnje, temveč tudi notranje praznine, pasivnost, bolezen in osamljenost.

Houellebecq nas s svojim značilnim slogom – jasnim, surovim in hkrati presenetljivo čustvenim – vodi skozi roman, ki ne pušča prostora za udobje, temveč zahteva razmislek. V času, ko si literatura pogosto prizadeva za tolažbo ali pobeg, Uničiti ponuja nekaj povsem drugega: nepopustljivo resnico o krhkosti naših vezi, teles in želja.

Čeprav je avtor sam napovedal, da je to njegov zadnji roman, si kot bralka težko predstavljam, da bi se njegov glas zares zaustavil. Morda je prav ta neizprosna slutnja konca tisto, zaradi česar je roman Uničiti tako silovit – in tako človeški.

Bojan Amon: Oči, kupi mi kužka

Založba Vida, 2025

Redni bralci Marketing magazina ste našega publicista Bojana Amona lahko (ponovno) spoznali pred nekaj meseci, ko sva se dogovorila, da bo imel v reviji novo stalno rubriko Ne MMe basat’, v katerih bi obravnaval bolj ali manj bizarne navade na delovnem mestu. Tako vas je v smeh že spravljal s svojimi razmišljanji – podprtimi s podatki iz akademskih raziskav uglednih svetovnih institucij – o epidemiji sestankov, »preživetju« na konferencah in vsiljenih vrednotah podjetij, v prejšnji številki pa ste lahko prebrali zabaven prispevek o pasji pisarni oz. domačih ljubljenčkih na delovnem mestu. In prav to, psi oziroma kužki (malce pozneje boste sicer videli, da ta ljubkovalnica živalskemu članu njihove družine ne pristaja najbolje) so tema njegove nove humoristične knjige Oči, kupi mi kužka. Kot lahko sklepate že iz naslova, si je njegov »prestolonaslednik«, kot pravi svojemu sinu, po nenadni smrti ljubljenega glodavca zaželel precejšnjo »nadgradnjo« –  ne, njegova naslednja želja ni bila mačka, kar bi po velikosti živali smiselno sledilo, temveč pes. In to ne kateri koli, ampak veliki črni šnavcer. No, mladiček še ni namigoval na velikost odraslega psa, ki je z leti postal resnično ogromen – o čemer smo se lahko prepričali tudi na predstavitvi knjige, ki jo je seveda pospremil tudi glavni lik v njej, Freddy. Avtor knjige se je očitno uklonil sinovi prošnji – in takrat so postali pasja družina, ki ji nikoli ne zmanjka zabavnih anekdot. Te je Bojan Amon popisal v svojem iskrivem, svojstveno duhovitem slogu – in zagotavljam vam, da se boste nekajkrat krohotali iz vsega srca. Če tudi vas otroci nagovarjajo k razširitvi družine, obstaja tveganje, da boste po prebrani knjigi tudi sami začutili željo po ljubeči pasji družbi. Tako da se branja lotite na lastno odgovornost.

Simon Doma: Gringo Loco

Samozaložba, 2025

Ko je Simon Doma, »Slovenec, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora«, kot je zapisano na naslovnici njegove knjige, pred nekaj meseci gostoval v podkastu Mihe Šaleharja še skorajda nihče ni slišal zanj. Nato pa se je odprla Pandorina skrinjica in pot do nove slovenske knjižne uspešnice je bila z natančno ciljanim oglaševanjem na spletu in publiciteto trdno tlakovana. (Avto)biografija, ki jo je po pričevanju Simona Dome zvesto zapisal pisatelj Aleš Čar, je namreč naletela na izjemen odziv bralcev, saj je je bilo prodanih že več kot 7.500 izvodov. To je za slovenski knjižni trg resnično osupljiva številka, še posebej za knjigo, izdano v samozaložbi. Ko začnete brati knjigo, vam hitro postane jasno, zakaj je zgodba tako privlačna za širše bralstvo – to, kar se je dogajalo Simonu Domi, ko so ga v Venezueli zalotili s petimi kilogrami kokaina, skritega v dvojnem dnu njegovega kovčka, presega meje (slovenske) domišljije. V zloglasnem venezuelskem zaporu Los Teques, kjer je prestajal štiriletno kazen (pozneje so ga preselili v zapor Rodeo II), saj mu njegov slovenski pajdaš, ki mu je obljubil pomoč, če ga na meji prestrežejo organi nadzora, ni poslal obljubljenega zneska za podkupnine, se je Simon Doma znašel po svoje. Spoprijateljil se je z luceri, »elito zaporniškega sveta«, ki so organizirani v klane obvladovali zapor, in hitro napredoval po »karierni« lestvici. Kot »nori tujec« si je pridobil spoštovanje v krutem zaporniškem sistemu, kjer so izjemna brutalnost, izsiljevanje in krvava maščevanja, ki so za seboj puščala tudi trupla, del vsakdanjika. Za vodje klana je seveda opravljal v »normalnem« svetu protizakonita dela, od izterjevalca dolgov do preprodaje drog, a očitno je bil to zanj edini način preživetja. S pomočjo požrtvovalne mame je preostanek kazni, dve leti, prestajal na Dobu v Sloveniji, a venezuelska izkušnja mu je vtisnila neizbrisen pečat. Njegova zgodba je tudi razmišljanje o osebni preobrazbi – kot je povedal v že omenjenem podkastu, je knjigo izdal tudi zato, da bi preprečil, da bi še kateri koli od njegovih sorojakov v želji po hitrem in dobrem zaslužku padel v podobno brezno – in iskanju poti nazaj v človeškost. Knjiga je pretresljivo pričevanje o tem, kam te lahko zanese ena napačna odločitev – in kako si z močno voljo in iznajdljivostjo povrneš staro življenje, ki ga šele po takšni izkušnji začenjaš resnično ceniti.

Lara Paukovič: Miza za štiri

Cankarjeva založba, 2025

Lara Paukovič (1993) je zagotovo ena od najbolj perspektivnih mladih pisateljic pri nas, kar dokazuje tudi s svojim tretjim romanom Miza za štiri (njen romaneskni prvenec Poletje v gostilni je izšel leta 2017, dve leti pozneje pa še Malomeščani). Ob tem je tudi naša novinarska kolegica, ki trenutno sodeluje z medijsko hišo Adria Media Ljubljana, in prodorna mentorica, kar dokazuje kot urednica zbirke Razmerja pri Cankarjevi založbi, kjer izpod peres udeleženk njenih delavnic pisanja ljubezenskega romana nastajajo kakovostni žanrski romani. Zdi se, da zna Lara Paukovič v vsaki vlogi – pisateljice, urednice in novinarke – najti mehko točko med razumsko distanco in čustveno avtentičnostjo. In to je tudi največja odlika njenega novega romana.

Miza za štiri je kratek, a intenziven roman o dveh parih, ki se po spletu okoliščin nehote zbližata. V središču pripovedi je J. (ali Julija; avtorica v romanu za vse svoje like uporablja inicialke, čeprav postopoma razkrije njihova imena), 27-letna prvoosebna pripovedovalka, ki že dolgo živi v udobnem, a čustveno izpraznjenem razmerju z Blažem. Ob tem predeluje bolečo izgubo matere, ki jo je nenadoma doletela smrt zaradi srčnega infarkta. Njena mama je bila energična, ambiciozna arhitektka, vedno brezhibno urejena – a ne dovolj uspešna, da bi jo družba zares nagradila. Ko Julijo pokliče mamina stara prijateljica in sodelavka S. (Suzana), da bi ji podarila njene stare fotografije, se začne pogostejše druženje s S. in njenim možem D. (Damjanom), kar sčasoma preraste v intimno dinamiko med obema paroma.

S. in D., oba v zgodnjih šestdesetih letih, sta precej premožen in prefinjen par, ki se rad predaja hedonističnim užitkom, od vrhunske kulinarike do prestižnih vin, tudi svojemu videzu posvečata veliko pozornosti. J. in B. sta po drugi strani par, ki šele začenja svojo poklicno pot; J. je diplomirala iz umetnostne zgodovine in dela za galerijo, B. je programer, ki sicer zasluži več od J., a je zelo varčen; stanujeta v garsonjeri Julijine pokojne mame. Razlike med paroma ne bi mogle biti večje, a para sta očitno zanimiva drug drugemu. Med S. in D. je opazna še vedno velika spolna privlačnost, medtem ko si J. in B. javno ne izkazujeta nežnosti, a prav kemija starejšega para prebudi tudi njune že skorajda speče čute. J. se tako znajde med nostalgičnim iskanjem materinega bistva, ki ji je bilo vedno nekoliko tuje, in nenadnim, skoraj živalskim zavedanjem lastnih potreb in želja, saj ugotavlja, da jo D. privlači. Tudi B. vse bolj očitno čuti privlačnost do S. Kar se začne kot raziskovanje preteklosti, se hitro razvije v nevarno bližino, ki izziva ustaljene odnose, notranja prepričanja in potlačene potrebe.

Velika moč romana je v avtoričini sposobnosti subtilnega opazovanja – Lara Paukovič ne dramatizira, ne moralizira, ne pretirava. Namesto tega natančno slika drobne premike v odnosih, razpoke, napetosti in tih notranji nemir, ki ga junakinja poskuša obvladati. Julijino žalovanje, iskanje identitete, dvom v partnerstvo in postopno sprejemanje lastnih čustev so opisani z izjemno čustveno inteligenco.

Ob vsem tem Miza za štiri odstira tudi nekatere starejše, a pogosto prezrte dinamike – med materjo in hčerko, med sestrama, med introvertiranim očetom, ki čustva raje skriva, in hčerjo, ki jih šele zdaj zares odkriva. J. se polagoma zbliža tudi z dolgo odtujeno sestro V. (Veroniko), ki jo je do zdaj doživljala predvsem kot odsotno prisotnost.

Roman boste prebrali na dušek, a v vas bo ostal še dolgo. V njej boste gotovo prepoznali koga iz svojega življenja – morda celo sebe. In ko boste zaprli zadnjo stran, boste težko pozabili na to mizo za štiri, ki v resnici postane prizorišče za mnogo več – za vprašanja o bližini, izgubi, poželenju, bolečini in iskrenosti.