BereMMo: Vse je samo v naši psihi

Prva se posveča psihologiji denarja, druga pa celovitosti človeka v vseh njegovih dimenzijah –, dve izpod peres nadebudnih slovenskih piscev, Jureta Godlerja in Mihe Šaleharja, in prvenec češkega avtorja Tomáša Zmeškala, zaradi katerega so ga oklicali za enega od najobetavnejših čeških pisateljev.

Jure Godler Vohun, ki me je okužil

Založba Primus, 2021

Če se še vedno sprašujete, od kod se je vzel ta zakleti koronavirus oziroma SARS-CoV-2, ima Jure Godler intriganten odgovor na to. No, ampak na vznemirljivo razkritje boste morali počakati vse do zadnje vrstice njegovega drugega vohunskega romana Vohun, ki me je okužil. V prejšnji številki MM-a smo se posvetili Godlerjevemu romanesknemu prvencu Casino Banale, zdaj pa smo prebrali še njegovo nadaljevanje, ki se dogaja leto dni po bizarnih (in v skladu z naslovom tudi banalnih) pripetljajih vohunskega para, Britanca Spencerja S. Spencerja in njegovega slovenskega kolega Filipa Novaka. V letu dni se marsikaj zgodi in tudi pota skrivnih agentov se razcepijo. Novak, ki po svoji neslavno propadli karieri postane zagrenjen taksist (po tem se z lahkoto meri z marsikaterim ljubljanskim prevoznim sotrpinom), se odloči, da bo poiskal svojega prijatelja Spencerja. K temu ga spodbudi smrt šefa britanske obveščevalne službe, nato pa še umor njegovega nekdanjega nadrejenega, zdaj upokojenega direktorja slovenske obveščevalno varnostne agencije Petra Čuka. Seveda ne gre za naključje in Novak je prepričan, da sta umora povezana, sklepa pa tudi, da bi Spencer utegnil kaj vedeti o tem. Po sporu z nasilno stranko svojo taksi službo postavi na klin in se odpravi poiskat Spencerja. Še prej pa uspešno dešifrira zagonetno sporočilo, ki mu ga na Čukovem pogrebu preda njegova užaloščena vdova. Novaka tako pot vodi v Avstrijo, kjer pa se znajde v središču tajne akcije, v katero so bili vpleteni štirje agenti, vključno s Spencerjem, ki edini med njimi preživi. Vohunska prijatelja ponovno združita moči in se po podporo odpravita v London, na sedež britanske obveščevalne službe z novim direktorjem St. Johnom Quaylom na čelu, ki po svoji karizmi in šarmu močno spominja na Jamesa Bonda, česar se sam brez lažne skromnosti tudi močno zaveda. Agenta se podata na lov na Magnusa Wolffa, za katerega so Spencer in preminuli agenti ugotovili, da je imel pomembno vlogo pri dobavi orožja za teroriste. Magnus je krvoločen morilec, ki mu nobena naloga po navodilih nadrejenega ni pretežka, in vohunski par se njegovemu smrtonosnemu pohodu le stežka izogiba. Na svoji misiji Spencer in Novak ugotovita, da teroriste podpira bogat podjetniški par, brezčutna zakonca Conrad in Zavia Halifax, ki v popolni osamitvi vzgajata svojo še bolj asocialno hčerko in sta za svoje pribežališče izbrala prestižno graščino na italijanskem otoku Capri. Spencer in Novak med tem naletita na svojo staro znanko Arin, nekdanjo morilko, ki smo jo poznali v romanu Casino Banale in se je v tem času popolnoma spreobrnila, saj je med drugim imela priložnost okusiti vsaj približek materinske ljubezni. Močno se je namreč navezala namreč na vnukinjo ostarelega para, pri katerima je stanovala, a je deklica izgubila življenje v enem od terorističnih napadov. Arin se hoče maščevati za bolečo izgubo in pride do enakega spoznanja kot britansko-slovenska vohunska naveza, torej da sta za teroristične napade odgovorna zakonca Halifax. Trojica se tako poveže (Spencer in Arin celo intimno) in si prizadeva, da ju doleti pravična kazen, kar jim v duhu srečnih koncev bondiad tudi uspe. Naj ne izdamo preveč, morda le to, da zgodba kar kliče po nadaljevanju in verjamemo, da bo Godler poskrbel, da se bo njegova ljubezen do vohunske tematike izrazila v knjižni seriji.

Miha Šalehar: Pustolovec zmote

Mladinska knjiga Založba, 2021

Miha Šalehar (1974) velja za enega od vodilnih glasov slovenskega radia; tisti, ki radi poslušate kakovostne (in nekonvencionalne) radijske oddaje in rubrike, zagotovo poznate njegove Nebuloze in Toplovod. (Tudi na Twitterju ga najdete pod imenom @toplovodar). Je tudi kolumnist (nekaj časa je pisal tudi za Finance) in prav z zbirko njegovih kolumn pod naslovom Duh česa, ki je izšla leta 2018, ga je imela priložnost spoznati tudi širša slovenska javnost, ki ga morda ne pozna kot radijskega voditelja. Kot pravijo v založbi Mladinska knjiga, pri kateri je izšel njegov knjižni prvenec Duh česa, je bila to ena od najbolje prodajanih knjig v letu njenega izida in je bila doslej prodana v več kot 5500 izvodih. Nedavno je pri isti založbi izšla že njegova druga knjiga Pustolovec zmote, v kateri pa ne secira aktualnih družbeno-političnih dogajanj, temveč samega sebe. Čeprav je knjigo (ki jo je enako kot prvo ilustrirala Neja Engelsberger, njegova zasebna partnerica in – kot prizna bralcem – njegova bodoča žena, saj se nameravata po dolgih letih zveze letos poročiti) podnaslovil kot »patetični priročnik za razumevanje priletnega alfa samca«, pa bi se težko strinjali, da je njegovo pisanje patetično, saj se ne smili samemu sebi, ko se znajde (skorajda) na pragu petdesetih let, kaj šele, da bi izpadel kot »grumpy old man«, kar se prenekateremu piscu v srednjih letih prerado zgodi. Prav nasprotno, njegove samoanalize, ki jih je priobčil v štiridesetih krajših poglavjih, so osvežujoče, polne zdrave pameti in pa seveda cinizma, ki ga njegovi poslušalci tako obožujejo. V svojih zapisih se ne spreneveda, priznava svoje napake in zablode, nastavlja si ogledalo, a ne »pametuje« oziroma kot pravi sam: »Ne ponujam nasvetov, kako živeti, za vaš denar pa vam z veseljem lahko prodam zgolj kvalitetno neozdravljivo lastno zmoto.« Že v predgovoru (ali »predjamru«, kot ga naslovi) se bralcu opraviči za malce jamranja (»Jamram, ker menim, da je pot k manj bedni eksistenci mogoča samo na način, da ozavestiš svoje zmote, da jih spoznaš in med seboj povežeš v širši kontekst.«), a dejansko ne gre za jadikovanje, kako grozno je življenje, ko se enkrat znajdeš v srednjih letih, temveč gre bolj za poskus samorazumevanja. Na samem začetku že opravi tudi z oglasi, ki slikajo popoln svet; takšen, ki je sleherniku sicer nedosegljiv, a le dokler ne kupi promoviranega izdelka ali storitve. Ali s Šaleharjevimi pikrimi besedami: »Še v oglasih je svet strukturiran na način, da ljudi s problemi in napakami reducira na simbol luzerja. Scenarij je vedno isti: človeški polizdelek jamra in je nesrečen, ker ima problem, nato pa mu kretenski suvereni popolnež ponudi odrešitev. Povprečnež jamra, ker se več dni ne more usrati, lepotec mu ponudi donat ali odvajalo. Prinašalcu odvajala vsi aplavdirajo, zaigra vesela glasba, na koncu pa vzneseni glas spikerja pove, da je to, kar ponuja lepotec, največ, kar lahko dobiš za denar. Nikoli nihče nič ne vpraša tistega, ki trpi za zapeko. Nihče ne ve, kje je doma tisti ubogi navadni pralni prašek, ki ga prav vedno premaga najboljši, kar jih lahko kupi denar.« Na podoben miselnoakrobatski način opravi tudi z drugimi sodobnimi pojavi, ki v človeku vzbujajo vtis, da nikoli ne bo dovolj dober, seveda v prvi vrsti z družbenimi mediji. »Na Instagramu vsi turno smučajo, bordajo, vstajajo ob petih in tečejo svoje vsakdanje tri milje. Na Twitterju se vsi, kadar se ne kregajo z Janšo, postijo, furajo paleodiete ali tečejo na Grintavec. Mehurček, boste rekli. Pa to res drži? Kam so izginili ljudje, ki bi si upali priznati, da se bodo postarali s turistično pašteto, belim kruhom in kemoterapijo na onkološkem inštitutu? Mar ne obstajajo več? So skriti?« In še: »Kaj pa če je usodna navadnost in brezvestnost večine skregana s temeljno idejo družbenih omrežij – s pozornostjo?« Sledi spoznanje: »Najverjetneje algoritmi kar sami obračunajo z navadno rajo, ki svoje žive dni zapravlja v propadajoči stagnaciji brez želje po preporodu.«

S prav tako izvirnimi dognanji se loti tudi lastne ločitve (»Bolj ko premišljujem o ločitvi, bolj ugotavljam, da je to proces, ki na neki način caplja za tabo, tudi kadar misliš, da je njegov potencial že do konca izžet.«), gonje za denarjem (»Denar res ni pomemben, samo zmanjkati ga ne sme.«) in alkoholizma (»Lajanje nabreklih bahavih egov v pijano luno je v naši kulturi kronski obred sprenevedanja in zanikanja tega, kar čutiš in si.«) Na večna vprašanja, ki si jih seveda ne zastavlja le on (»Kdo sem? Zakaj sem? Zakaj sem ta, kot sem, in ne drugačen? Kako naj postanem drugačen, če tak, kot sem, nisem okej? Kako naj postanem najboljša verzija sebe, kot pravijo guruji za sto evrov na seanso?«), do konca knjige sicer ne najde najboljših odgovorov, saj je pač le »pustolovec zmote, ki upa, da se enkrat najde«. Kot spremljevalec njegove pustolovščine boste zagotovo uživali, ne glede na to, ali ste že »prileten samec« ali pa ste šele na poti do tja, spremljevalke pa boste tudi zaradi njegovih zapisov z večjo prizanesljivostjo opazovale svoje »alfa samce«, ki se soočajo s podobnimi življenjskimi dilemami.

Tomáš Zmeškal: Ljubezensko pismo v klinopisu

Mladinska knjiga Založba, 2021

Tomáš Zmeškal (1966) je češki pisatelj, ki se je rodil v Pragi materi Čehinji in očetu Kongočanu. Leta 1987 je takratno Češkoslovaško zapustil in se preselil v London, kjer je na King's College študiral angleški jezik in književnost, po propadu komunizma pa se je vrnil v svojo rodno deželo. Leta 2008, ko je v izvirniku izšel njegov romaneskni prvenec Ljubezensko pismo v klinopisu, so ga imenovali za enega od najobetavnejših čeških pisateljev mlajše generacije. Le leto pozneje je izdal še en roman z naslovom Biografija črno-belega jagnjeta, ki ga je sicer napisal dolgo pred svojim uradnim prvencem, v njem pa se posveti izkušnjam Afričanov v komunističnih državah v Vzhodni Evropi, ki jih je zaradi svojih delno afriških korenin tudi sam doživel. Čeprav naj bi češka družba zagovarjala razumevanje med različnimi rasami in narodnostmi, je namreč tudi tu prisotna velika mera rasizma in celo sovraštva do nebelcev. V Ljubezenskem pismu v klinopisu, za katerega je prejel ugledno nagrado Josefa Škvoreckega, češko-kanadskega pisatelja, s katerim ga tudi sicer nekateri kritiki radi primerjajo, leta 2011 pa še nagrado Evropske unije za književnost, se sicer posveti drugi tematiki, in sicer razmeram na Češkoslovaškem po drugi svetovni vojni. V ospredju tega neobičajnega, a duhovitega romana, ki ga je v slovenščino prevedla Nives Vidrih, je tragična ljubezenska zgodba med Josefom in Květo. Par se spozna malo pred začetkom druge svetovne vojne na predavanju o kulturi Hetitov, na katerem se oba navdušita nad zapletenimi pisavami, kot je klinopis. Květi snubcev ne manjka – med njimi je tudi njun skupni prijatelj Hynek –, a se odloči, da se poroči prav z Josefom. Ko Josefa pozneje aretirajo in pošljejo v zapor, pri čemer njegov domnevni zločin bralcu ni nikoli razkrit, se Květa po pomoč zateče prav k Hyneku, ki zaseda dokaj visok politični položaj. Hynek, ki ni nikoli povsem prebolel dejstva, da se je Květa raje kot zanj odločila za Josefa, izkoristi priložnost in jo počasi zapelje v ljubezensko razmerje, ki temelji na povzročanju telesne bolečine, na kar Květa pristane in celo uživa v tem, pri tem pa se sooča z občutki krivde. Ko Josef pride iz zapora, poskušata zaživeti običajno zakonsko življenje, a je med njima veliko neizrečenega, kar jima otežuje, da bi razmerje uspešno obudila. Tu je še njuna hčerka Alice, ki je po očetovi vrnitvi stara že deset let in se ga komaj spominja, zato je na preizkušnji tudi njun odnos, ki pa se čez leta precej otopli. Ravno nasprotno se dogaja z odnosom med Josefom in Květo. Hynek namreč zapiše, kaj se je dogajalo med njim in Květo in »poročilo« pošlje Josefu. Ta si od šoka nikoli povsem ne opomore in ženo brez besed nemudoma zapusti. Stike sicer še ohranjata, predvsem zaradi Alice in njenega dedu zelo predanega sina Kryštofa, a se nikoli ne pobotata. Toda jasno je, da so čustva med njima še kako živa, česar pa si nihče od njiju ne upa priznati, dokler ni že prepozno. Pisatelju uspe zelo tankočutno izraziti moč neizrečenega, kar usodno vpliva na življenje protagonistov. V romanu prepleta različne literarne sloge in oblike, vključno s pismi, dnevniškimi zapisi in opisi sanj (oziroma pretirano domišljijo nekaterih protagonistov) kot tudi z literarnimi, filozofskimi in zgodovinskimi aluzijami. Zaradi takšnega prehajanja med slogi, ki prekinja rdečo nit romana, celotna zgodba bralcu postane jasna šele na zadnjih straneh romana. Kot so zapisali v založbi, je roman zaradi takšne pripovedne in časovne strukturiranosti nekakšen bralski labirint in po zgradbi spominja na filme tipa Šund. Vsekakor gre za nenavadno ljubezensko pripoved, ki vključuje tudi druge zgodbe, v prvi vrsti razmerje med hčerko Alice in njenim nasilnim možem, pa tudi malce bizarno pripovedjo o slaščičarju, ki Alice pripravi nepozabno poročno torto, in njegovi ženi. Ampak prav zaradi takšnih vložkov, ki bralca zaradi preskakovanja mestoma malce zmedejo, je roman še toliko bolj vreden pozornega branja.

Morgan Housel: Psihologija denarja

UMco, 2021

Američan Morgan Housel, nekdanji borzni posrednik in kolumnist časopisa The Wall Street Journal, zdaj pa partner v ameriški družbi tveganega kapitala Collaborative Fund, je bil za svoje pisanje o finančnih in denarnih temah večkrat nagrajen. Že s svojo prvo knjigo Psihologija denarja, ki je v izvirniku izšla lansko jesen, pri nas pa jo je v prevodu Nikija Neubauerja pravkar izdala založba UMco, je naletel na pozornost mednarodne javnosti, saj je bila prevedena v več kot trideset jezikov po vsem svetu. To ni presenetljivo, saj je kljub temu, da se loteva resne in zahtevne tematike, izjemno berljiva; napisana je v preprostem, vsakomur razumljivem jeziku. Avtor se je namreč odločil, da bralcem psihologijo denarja približa z zgodbami, s katerimi je ponazoril, kako ljudje razmišljamo o denarju in ravnamo z njim. Vsem zgodbah, ki jih je nanizal v dvajsetih poglavjih, je skupno stališče, da ima, kot pravi, »dobro upravljanje z denarjem zelo malo zveze s tem, kako pameten si, in zelo veliko s tem, kako se vedeš. Vedenje pa je težko učiti, tudi res pametne ljudi.« Finančni uspeh po njegovem prepričanju ni eksaktna znanost, temveč mehka veščina, kjer je to, kako se vedemo, torej pomembnejše od tega, kaj vemo. In prav tej mehki veščini pravi psihologija denarja.

Po njegovih besedah so lahko geniji, ki izgubijo nadzor nad svojimi čustvi, lahko prava finančna katastrofa. Po drugi strani pa lahko povsem navadni ljudje brez kakršne koli finančne izobrazbe obogatijo, če imajo nekaj vedenjskih veščin, ki nimajo ničesar skupnega z uradnimi meritvami inteligence. Vsi, ki nas finance količkaj zanimajo, poznamo Warrena Buffeta, slovitega vlagatelja, po katerem se številni zgledujejo in sledijo njegovim naložbam. Toda le malokdo se zaveda, da si je večino svojega bogastva, ki presega nepredstavljivih 100 milijard dolarjev, prislužil šele, ko je že dodobra zakorakal v jesen svojega življenja. Čas – skupaj s potrpežljivostjo – je torej ena od tistih spremenljivk, ki močno vplivajo na naše osebne finance. Bogastvo prav tako ni le plod izjemnih zaslužkov, ki so zelo izmuzljiva kategorija – če danes veliko zaslužiš, se to jutri že lahko spremeni. Kot primer Housel že uvodoma navede uspešnega serijskega podjetnika, ki je z denarjem dobesedno razmetaval; hvalil se je s šopom bankovcev v svoji denarnici in nekoč kupil zlatnike za več tisoč dolarjev, ki jih je nato razdelil svojim kolegom, da so jih kot žabice metali v bližnjo reko. Ne preseneča, da ga je takšno vedenje nekaj let pozneje privedlo do bankrota. Po drugi strani pa je finančna zgodovina polna posameznikov, ki so vse življenje skrbno ravnali z denarjem, pa čeprav ga niso imeli veliko, in živeli skromno, svojo življenjsko pot pa sklenili z na milijone privarčevanih dolarjev – ki so jih pogosto darovali v dobrodelne namene.

Morda so finance za marsikoga stvar zapletene matematike, a dejansko za finančni uspeh potrebujete tudi precej sreče. Avtor to ponazarja s primerom Billa Gatesa, ki je imel srečo že z izbiro srednje šole. Njegova srednja šola je bila namreč ena od prvih, ki je svojim dijakom omogočila uporabo osebnega računalnika, na katerem se je Gates naučil programirati. Marsikdo od njegovih vrstnikov, morda prav tako nadarjenih za računalništvo, te priložnosti ni imel, saj so bili računalniki v šolah konec 60-ih let prejšnjega stoletja še precejšnja redkost.

S pomočjo kratkih pripovedi bralcu približa tudi pomen varčevanja in dejstvo, da to, da postanete bogati, še zdaleč ne pomeni, da boste bogati tudi ostali, govori pa še o tem, kako pomembna je finančna svoboda, da razumno še ne pomeni, da je nekaj tudi racionalno, in da nič ni zastonj, saj ima vse svojo ceno, pa čeprav ta ni natisnjena na etiketi. Ob koncu knjige povzame najpomembnejša spoznanja, ki vam bodo pomagala sprejemati boljše odločitve glede svojega denarja. Po njegovem mnenju je najboljše splošno vodilo za vse finančne odločitve to, da svoj denar upravljate tako, da boste ponoči lahko mirno spali. Še eno vodilo: manj ega, več bogastva. »Z varčevanjem denarja ustvarite razmik med svojim egom in svojim dohodkom. Bogastvo je tisto, česar ne vidimo. Zato bogastvo ustvarjamo z odrekanjem tistemu, kar bi lahko kupili danes, v zameno za več stvari ali več možnosti v prihodnje.« Zanimiv je tudi ta poduk, ki bi ga finančniku težko pripisali: bodite prijaznejši in manj bahaški. Ali kot zapiše: »Vaša lastnina na nikogar ne naredi takšnega vtisa kot na vas. Morda mislite, da želite imeti vpadljiv avtomobil ali lepo uro. Toda v resnici si verjetno želite spoštovanje in občudovanje. To pa boste bolj verjetno dobili s prijaznostjo in ponižnostjo kot pa s konjskimi močmi in kromom.« Glede tveganja, ki je povezano z večino finančnih odločitev, pa meni takole: »Tveganje bi morali imeti radi, ker se sčasoma obrestuje. Vendar bi vas moralo biti paranoično strah uničujočega tveganja, ker bi vam preprečilo sprejemati prihodnja tveganja, ki se bodo sčasoma obrestovala.« In kakšen je njegov osebni recept, ko gre za denar? Kot pravi, je njegov osebni cilj neodvisnost. »Pehanje za najvišjimi donosi ali zadolževanje, da bi lahko živel v največjem razkošju, me nikoli ni zanimalo,« trdi. Zato je vse premoženje, ki ga imata z ženo, lastna hiša brez hipoteke, bančni račun, na katerem stalno varčuje, in naložbe v indeksnih skladih družbe Vanguard.

Čeprav je knjiga napisana z vidika Američana (če vas zanima, kako se je razvijalo razmišljanje ameriških potrošnikov skozi zgodovino, ne spreglejte njegova pripisa ob koncu knjige), pa so številna njegova spoznanja glede denarja univerzalna in zato relevantna tudi za slovenskega bralca.

Anja Horvat Jeromel: Kvantni kreator

Fenomena komunikacije, 2021

Anjo Horvat Jeromel novinarji poznamo predvsem kot svetovalko za odnose z javnostmi in marketing. Že vrsto let v okviru svojega podjetja Fenomena komunikacije za svoje naročnike oblikuje različne percepcije ciljnih skupin, pred tem pa je bila dolgo časa vodja odnosov z javnostmi v mednarodni banki in IT-podjetju, kjer je skrbela za komunikacijo z mediji in vodenje najrazličnejših marketinških projektov. Nekaj let je delovala tudi v vlogi novinarke in urednice pri različnih slovenskih časopisih in revijah; med drugim je svoje članke prispevala tudi za Marketing magazin. Danes je tudi urednica in novinarka spletnega portala Ekologičen. Že ves čas njenega delovanja jo izjemno zanima tudi trajnostni razvoj in zdrav način življenja, s svojim knjižnim prvencem Kvantni kreator pa je svoje zanimanje za človeka kot celovitega bitja kot tudi za človeštvo v vsej svoji raznolikosti popeljala na višjo raven. Čeprav bi na podlagi podnaslova knjige Za aktivacijo svojega polnega potenciala in pozitivno realizacijo življenja! lahko sklepali, da gre le še za eno knjigo o osebnostni rasti, pa je njen prispevek k razsvetljevanju ljudi veliko večji. Avtorica se je namreč v zadnjih letih zakopala v najnovejša znanstvena dognanja o vesolju, človekovi zavesti, delovanju možganov in uma ter reprogramiranju naših miselnih vzorcev, nato pa to aplicirala na konkretne nasvete, kako obvladati sebe in aktivno uresničiti svoj potencial. Kljub temu da gre za zahtevno tematiko, pa jo bralcu približa na preprost način, pri čemer pridejo do izraza njene novinarske izkušnje, saj je njeno pisanje zelo komunikativno in berljivo. Idejo za knjigo je sicer dobila na podlagi preučevanja same sebe, zato so njeni vpogledi še toliko bolj dragoceni. Po njenih besedah bodo informacije in tehnike, predstavljene v knjigi, bralcu omogočile, da osebnostno zraste, razvije svoj najvišji potencial, zaživi izpolnjeno življenje, uresniči svoje srčne cilje in odkljuka lekcije svoje duše. »Tako prebujeni kvantni kreator deluje v najvišjo dobrobit vseh – najprej pa seveda v svojo, s čimer v tem primeru ni nič narobe,« zatrdi avtorica. Bralcu tako svetuje, kako naj si postavi učinkovito dnevno rutino, kako naj poskrbi za močan in zdrav um in misli ter njihovo obvladovanje, kako naj poišče svojo vizijo in živi v skladu z njo, kako naj razvija svojo duhovno inteligenco in prebudi intuicijo, kako naj spodbuja svojo domišljijo za uresničenje kreativnega potenciala, kako naj se nauči kritičnega razmišljanja in se reprogramira za uspeh. Veliko pozornosti namreč nameni prav nevroplastičnosti možganov, torej vzpostavljanju novih povezav v možganih, saj je prepričana, da jih lahko »naravnamo« na pozitiven odnos do življenja in sveta, s tem pa vplivamo ne le na višjo zavest nas samih, temveč tudi človeštva na splošno.

Glede na to, da deluje v svetu komunikacij, je še posebej zanimiv njen pogled na poplavo informacij, s katerimi smo soočeni vsak trenutek dneva. Sama zagovarja »zdravo vsebinsko dieto«. Po njenih besedah bi moral biti zrel medijski potrošnik sposoben ustrezno uravnotežiti čas, ki ga preživi ob spremljavi medijev, in čas, ki ga preživi v ustvarjanju in aktivni interakciji s svojim okoljem, da ne bi prišlo do pretiranega konzumiranja informacij. »Zrela oseba bi morala biti sposobna zdravega skepticizma, lastne presoje, svobodnega razmišljanja, spraševanja in razumevanja, da se ne bi ujela v past nezdravih vsebin.« In kako vemo, če uživamo preveč nezdravih vsebin? To zagotovo odseva v vsesplošni motnji pozornosti, ki je še posebej pri mlajši generaciji izrazito v porastu, opaža avtorica. Poleg tega se pojavlja čisto prava oblika vedenjske zasvojenosti, ki se odraža z neprijetnimi občutki, ki jih doživljamo, če ne dobimo zadostne doze informacij. Nezdrave vsebine, kot jim pravi, so namreč oblikovanje tako, da nenehno skrbijo za ustvarjanje vznemirjenja, ki tvori dopamin. In tako kot pri drugih drogah tudi tu potrebujemo vedno večji odmerek vsebin, da nas potešijo. Posledica nezdravih vsebin so tudi slabo upravljanje s svojim časom, slabši občutek za realnost, poslabšana zmožnost komuniciranja v družbi in graditev odnose, učinki pa se kažejo tudi na telesu. Skratka, »dieto« potrebujemo tudi na področju vsebin, če želimo živeti v ravnovesju.

Knjiga Anje Horvat Jeromel zagotovo predstavlja dragocen prispevek k raziskovanju človeške zavesti in njenih meja ter lastnih sposobnosti, ki se jih pogosto ne zavedamo. Če vam je blizu preseganje lastnih (navideznih) omejitev, le posezite po njej.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, december 2021, #486. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.