Damon Baker: »Svoj prvi fotoaparat sem ukradel«

Na odru v Portorožu ni govoril o zvezdnikih, ki jih fotografira, temveč predvsem o bolečini, dvomih in pogumu, ki so ga izoblikovali kot človeka in umetnika.

Na vprašanje moderatorja Ivana Vukušića, hrvaškega televizijskega voditelja, kako je sploh prišel do prvega fotoaparata, se je Damon Baker nasmehnil in brez olepševanja priznal: »Ukradel sem ga v lokalni šoli.« Dva dni pozneje je pred vrati stala policija in fotoaparat je moral vrniti. »Nikoli več nisem ničesar ukradel,« zatrdi.

Pri sedemnajstih je zapustil dom in odšel v New York. Sam, brez formalne izobrazbe, iz delavske britanske družine in – kot pravi – »malo čuden«, ker se v svetu, v katerega smo »potisnjeni«, nikoli ni znal zares znajti. Ameriko opisuje kot izhod v sili, a tudi kot prostor, ki mu je ponudil priložnost, da verjame v svojo umetnost z vso silo.

»Zvezdniki me zanimajo kot ranljiva človeška bitja«

V nekaj letih je podpisal pogodbo z eno od vodilnih svetovnih management agencij in začel fotografirati slavne osebnosti, ki jih pozna ves svet, kot so Celine Dion, Taylor Swift, Damiano David, Sydney Sweeney in Nicole Kidman. A sam trdi, da ga zvezdniški status njegovih portretirancev ne zanima. Pred objektivom ga zanimajo ljudje – z vsemi svojimi strahovi, utrujenostjo in drobnimi razpokami v samozavesti. Kot je povedal, je igralka  Juliette Binoche o njem rekla, da je imela občutek, kot da jo resnično želi spoznati, zato se sploh ni počutila, kot da je pred fotoaparatom. Prav ta pristop – čustvena inteligenca, pozorno poslušanje in iskreno zanimanje – je razlog, da se njegovi portretiranci pred njim razorožijo.

Črno-beli svet, ki odstrani šum

Bakerjeve fotografije so prepoznavne na prvi pogled: visoki kontrasti, dramatična svetloba in črno-bela paleta, v kateri se koža spremeni v zemljevid čustev. Barve ga, kot je zaupal občinstvu SEMPL-a, preveč stimulirajo. Črno-bela fotografija mu omogoča, da »odstrani vse odvečne informacije«.

Baker je izjemno aktiven tudi na družbenih omrežjih, kjer z več sto tisoč sledilci deli osebne misli, boje z odvisnostjo in obdobji tesnobe ter depresije. Ne zanima ga skrbno nadzorovana zasebnost, saj pravi, da je ta v današnjem času precenjena.

Sebe ne vidi kot vzornika, temveč kot umetnika, ki je pogosto »najbolj ranjen in zmeden človek v prostoru«. Njegova iskrenost v objavah o duševnem zdravju deluje kot protiutež perfekcionistični estetiki družbenih omrežij in je eden od razlogov, da se mlajše občinstvo prepozna v njegovih besedah.

In kakšnim načelom sledi v svojem življenju in delu? »Spoštuj druge, spoštuj sebe, beri knjige in ostani zvest kreativnosti.«