Drzni letalci in (marketinški) revolucionarji

Prebrali smo navdihujočo biografijo dr. Jureta Kneza, soustanovitelja Dewesofta, se poglobili v revolucijo, ki jo v marketing prinaša razumevanje konteksta, poskušali doumeti, kako lahko blagovne znamke pomagajo spregledani polovici človeškega rodu, ugotavljali, kako ravnati s toksičnimi ljudmi, in se v domišljiji poigrali s katastrofalnimi posledicami smrtonosne gripe.

Petra Škarja: Akrobati

O Dewesoftu, Katapultu in podjetništvu skozi oči dr. Jureta Kneza

5KA, Katapult, 2021

Ko je Jure Knez vodji podjetja, v katerem je takrat delal kot študent strojništva, predstavil idejo o preprosti programski opremi za meritve, ga je ta vprašal: »Jure, misliš, da se sam lahko kosaš z najboljšimi in največjimi na svetu v merilni industriji, ki imajo na stotine razvojnikov?« »Ne vem. Ampak poskusim pa lahko, a ne?« mu je odgovoril Knez. To je misel, ki jo je pisateljica Petra Škarja umestila povsem na začetek knjige Akrobati, v kateri v prvoosebni pripovedi oriše karierno, pa tudi zasebno pot vizionarskega podjetnika, strojnega inženirja dr. Jureta Kneza, ki je konec leta 2000 soustanovil trboveljsko podjetje Dewesoft in ga v dobrih dveh desetletjih delovanja popeljal med vodilna slovenska podjetja. Danes imajo več kot 250 zaposlenih, dodana vrednost pa je 3,6-krat večja od slovenskega povprečja. Prodajajo v 50-ih državah, med njihovimi kupci pa so zveneča imena, kot so NASA, General Motors, Boeing, Airbus, Porsche, BMW, Audi, Volvo in številna druga. V Trbovljah so vzpostavili tudi podjetniški inkubator Katapult, v katerem se kalijo mladi podjetniki s svežimi idejami, pri čemer prednost dajejo domačinom. V njem je zraslo precej obetajočih podjetij, med njimi tudi Chipolo, Spacelink, Hillstrike, Zoyo baby in Quickshoelace. »Pomembno je, da jih podpremo pri ustvarjanju. Naj poizkusijo. Saj ni tako pomembno, ali jim uspe ali ne. Neuspeh ni nič slabega. Bistveno je, kakšne izkušnje in znanja ob tem pridobivajo. Hkrati pa praktično spoznavajo, kaj jih sploh veseli, kaj želijo postati v življenju. Za vsakogar je ključno, da najde tisto, kar res rad dela s srcem in strastjo,« je pisateljici povedal Knez.

Miselnost, da nič ni nemogoče, preveva celotno knjigo, saj se, vsaj po opažanju avtorice, zdi, da Kneza prav nič ne ustavi, pa naj gre za uvajanje tehnoloških inovacij, o katerih uspehu dvomijo še njegovi najožji sodelavci, ali pa za osvajanje gora, njegove velike ljubezni, ki jo deli tudi s pisateljico. Prav med plezanjem po strmih gorskih poteh ji namreč zaupa svoje najgloblje misli, ki pa jih vedno izreka s premislekom in treznostjo. Čeprav ni zaletav in se projektov ne loteva nepremišljeno, pa iz njega seva posebna drznost, ki jo odlično ponazori s primerjavo med akrobatskimi in potniškimi letali. »Akrobatsko letalo je po svoji naravi nestabilno. Če v zavoju izpustiš krmilo, bo strmoglavilo.Tako je okretnejše, da lahko čim hitreje spreminja smer. Potniška letala so narejena drugače. So stabilna in ohranjajo smer, na ta račun pa so neokretna,« pojasni in nadaljuje: »Ljudje smo si v bistvu zelo podobni. Večina si želi usmeritev potniškega letala, torej jasna navodila in znane poti brez velikih pretresov. Nekaj pa nas je takšnih, ki nam utečene poti niso zanimive, ki si želimo z vedno novimi izzivi preizkušati svoje meje.« Prepričan je, da vsako podjetje potrebuje oboje, tako ljudi, ki vestno in skrbno opravljajo naloge, povezane z dnevnim poslom, sledijo zakonodaji, izdelujejo in dobavljajo visokokakovostne proizvode, kot tudi akrobate, ki odločajo o smelih in drznih potezah, s katerimi vedno znova prestavljajo podjetje na višjo raven. »Podjetje, ki ima oba tipa ljudi in spoštovanje med njimi, lahko dela čudeže,« meni. Ni torej dvoma, v katero skupino ljudi sodi sam, s tem pa tudi njegovo podjetje.

Čeprav je v njem še vedno večinski lastnik, pa je pozornost medijev pred nekaj leti zbudil tudi z odločitvijo, da lastništvo prenese v roke zaposlenih. Zaposleni imajo določeno fiksno plačo, potem pa še variabilni del, mesečno nagrado glede na uspeh podjetja. Pri tem imajo možnost, da to finančno nagrado zamenjajo za delež lastništva v podjetju. Če se nekdo upokoji ali zapusti podjetje, mora svoj delež prodati. »Tako lastništvo vedno ostaja v rokah nas, ki v podjetju aktivno kreiramo lastno usodo,« pojasni Knez. S soustanoviteljem, Andrejem Oražmom, namreč verjameta, da podjetje lahko deluje veliko bolje, če so sodelavci tudi lastniki podjetja: »Naj se počutijo, da prihajajo na delo v svoje podjetje.«

Čeprav se zdi, da je bila pot Dewesofta ves čas usmerjena le navzgor, vedno višje, pa je Knez sogovornici zaupal tudi svoje dvome in izzive, s katerimi se je soočal pred petimi leti. Podjetje je hitro raslo in odlično poslovalo, a ne po načelih, ki so si jih zadali na začetku. »Vse preveč je pogovorov za hrbtom, kaznovanja izjemnosti, krivičnega prilaščanja zaslug in dopuščanja podpovprečnosti. Ob hitri rasti smo v podjetje začeli spuščati ljudi, ki so bili na svojih področjih sicer zelo kompetentni, bistri in sposobni, vendar pa globoko v sebi z bistveno drugačnimi vrednotami, kot smo jih dotlej gojili v podjetju. Odprt pogovor, kolegialni duh, pomoč sodelavcem in strankam so zamenjali obrekovanje, komolčarstvo in samopromocija. S tem so zarezali globoke rane tudi v odnose starih članov ekipe. Začel sem se spraševati, ali se želim prilagoditi novim standardom in ali sploh želim delovati na ta novi način,« je zaupal pisateljici. Po njegovih besedah so vedno delali najprej v dobro strank, nato podjetja, osebni interesi pa so bili na zadnjem mestu. »Ko se to spremeni in prevladajo osebni interesi, se delovanje v podjetju spremeni. V takšnem podjetju pa ne želim biti.« Kot pravi, si v podjetništvu vedno na preizkušnji, ko se moraš iskreno spraševati – ali sem še pravi za ta položaj ali pa bi bilo za podjetje bolje, da bi kdo drug prevzel moje mesto. Kulturo podjetja mu je v naslednjih letih vendarle uspelo spremeniti, saj se je začel zavedati, kako pomembno je v podjetje vnesti čustva. »Kar koli delamo, vnašamo čustva, delamo s strastjo,« pravi Knez. V merilne instrumente vnesti čustva se morda zdi nemogoče, a ne za Dewesoft. To dobro ponazarja njihova odločitev, da enega od novih izdelkov ne predstavijo na klasičen, tehničen način, ampak so ga ob sončnem vzhodu romantično posneli na najvišjem dimniku v Evropi, ki je po naključju prav v Trbovljah, in ga predvajali na svoji virtualni merilni konferenci.

Med vsemi vrednotami Knezu sicer največ pomenijo kakovostni medsebojni odnosi. Njihov pomen se je še posebej izkazal v koronskem obdobju, v katerem so prav cveteli, saj so dosegli 20-odstotno povečanje prometa. »Vsi elementi, ki so se v preteklosti zdeli nenavadni, še posebej pa obvladovanje ključnih tehnologij, sistem solastništva in močna samostojna prodajna mreža, so se izkazali za neprecenljive. V tej krizi se je pokazalo delo zadnjih let, pokazalo se je pravo srce Dewesofta,« je povedal avtorici knjige. In dodal še nasvet, kako biti dober vodja: »Ključ dobrega vodenja je, da spodbujaš zaposlene, da se izboljšajo na področjih, na katerih so dobri, da bodo postali odlični. Vse preveč vodij se zaplete v to, da poskuša ljudi naučiti tistega, v čemer so šibki. Če se še tako trudijo, bodo vedno le povprečni. Zato pri ljudeh vedno išči področja, kjer so najmočnejši, in tisto naj delajo.«

Navdihujoče branje, ki vas bo motiviralo, da tako kot Johnaton Livingston Galeb (ki ima tudi svoje mesto v knjigi) tudi vi stremite vedno višje – in se pri tem poslužujete tudi drznih akrobacij.

Mathew Sweezey: Revolucija kontekstnega marketinga

FrodX, 2021

Vsi opažamo – in tudi v Marketing magazinu o tem redno poročamo –, kako se marketing, še posebej s pojavom in razcvetom spletnih medijev in družbenih omrežij, preobraža in zahteva nove pristope, če želi relevantno – in seveda tudi dobičkonosno – nagovarjati potrošnike. O tem, da organizacije in predvsem marketingarji potrebujejo povsem nov koncept marketinga (in ne zgolj novih marketinških idej), je prepričan tudi Mathew Sweezey, direktor za spremljanje razvoja marketinga v podjetju Salesforce, sicer pa tudi raziskovalec in pisec za številne svetovno znane poslovne in marketinške publikacije, od Forbesa in The Economista do AdAga in Brand Quarterlyja. Svoja spoznanja o tem, kako se marketing spreminja in kako se morajo marketingarji prilagoditi novemu medijskemu, s tem pa tudi marketinškemu okolju, je strnil v knjigi Revolucija kontekstnega marketinga, ki jo je v slovenščino prevedel in tudi izdal Igor Pauletič, ustanovitelj podjetja Frodx.

Avtor že na samem začetku vzpostavi ločnico med omejenimi in neomejenimi mediji. Za omejene ima vse t. i. klasične medije, v katerih so svoja sporočila lahko razširjala le tista podjetja, ki so imela na voljo dovolj sredstev. V »dobi omejenih medijev«, kot ji pravi in jo umešča med leti 1900 in 1995, se je rodila zlata doba marketinga, pojavile so se velike oglaševalske agencije, ogromen poudarek je bil na znamčenju, marketing pa je objavljal po eno sporočilo naenkrat in to za vse enako. Temu ustrezno je bila količina hrupa, ki mu je bil podvržen potrošnik, relativno majhna ali kot pravi Sweezey: »Ker so hrup lahko ustvarjali in širili samo znamke in klasični mediji, so tudi tekmovali izključno med sabo; izmišljali so si kreativna sporočila in se borili za pozornost ljudi ter jim prodajali svoje izdelke. Prodajal se je seks in znamke so uporabljale subliminalne trike, da so postale prvo, na kar so ljudje pomislili.« No, to v dobi neomejenih medijev, ko je lahko vsak potrošnik svoj medij, še zdaleč ne velja več. Potrošniki ne poslušajo več, saj jim tega ni treba; zavedajo se, da so glavni oni in ne (več) marketingarji. »Danes motiviranje potrošnikov ni več povezano z vzbujanjem njihove pozornosti, ampak izključno z njihovim razumevanjem lastnega konteksta, t. j. njihovega trenutnega položaja v času in prostoru ter naloge, ki jo trenutno opravljajo. Tako je danes pomoč ljudem, da dosežejo svoje neposredne cilje, edini način, da se prebijemo skozi hrup in motiviramo potrošnike k dejanjem,« bistvo revolucije kontekstnega marketinga opisuje Sweezey. Avtor ne govori le o tem, kako se je marketing spremenil, česar se vsi prav dobro zavedamo (pa čeprav ne ukrepamo ustrezno ali pravočasno), ampak je razvil svoj lastni koncept, v katerem se osredotoča na pet elementov konteksta. V tem je tudi največja vrednost njegove knjige, saj marketingarjem nudi oprijemljive nasvete, kako se lotiti »marketinga po novo«, pri čemer je v ospredju izkušnja strank. Izkušnje, ki jih ima potrošnik s podjetjem oziroma blagovno znamko, morajo biti dostopne (ljudem pomagajo doseči vrednost, ki jo želijo v tistem trenutku), dovoljene (usklajene s posamezniki, da jim nudimo, kar želijo in pod njihovimi pogoji), osebne (ne le, kako osebna je izkušnja, ampak kako osebno jo lahko ponudimo), avtentične (kombinacija glasu, empatije in skladnosti kanalov) in s poslanstvom (ustvarjanje globlje povezave z znamko, ki presega sam izdelek).

Razliko med marketingom danes in včasih odlično ponazori tudi s spremenjenim poslovnim modelom. Že od časov industrijske revolucije je bil to »naredi-trži-prodaj«, pri čemer je bila vloga marketinga omejena le na predstavljanje izdelka in je marketing deloval zgolj kot posrednik med proizvodnjo in prodajo. »Takšen model je poosebljenje dobe omejenih medijev, a ga še vedno praktično vsi uporabljajo – na svojo škodo,« opaža Sweezey. Prišel je namreč novi poslovni model »trži-prodaj-naredi-trži«. Tega po njegovih besedah najbolj pooseblja Tesla, ki je zanj resnični simbolni predstavnik revolucije kontekstnega marketinga – v nasprotju z npr. Mercedes-Benzom, ki še vedno prisega na preživeto paradigmo »naredi-trži-prodaj«. Pri Tesli pa je marketing neločljivo povezan z vsemi vidiki poslovanja – od lokacij salonov in rezervacije testnih voženj do nakupa vozil in nabiranja tisočev zagovornikov, ki pomagajo sproti financirati naslednji Teslin dizajn.

Marketing, ki temelji na kontekstu, zahteva tudi novo vlogo med vodilnimi kadri, in sicer direktorja za izkušnjo strank ali CXO (chief experience officer). Njegova glavna naloga je zagotavljati, da je kontekst stranke – izkušnja od trenutka do trenutka – gonilo vseh dejanj podjetja na vseh stopnjah nakupne poti. Direktor marketinga (CMO) pa pri tem prevzame bolj kreativno vlogo in odgovornost za glas znamke ter deluje bolj kot tradicionalni umetniški ali kreativni direktor. »Spremembe, potrebne za to, da boste postali kontekstna marketinška organizacija, niso ne enostavne ne majhne,« priznava Sweeney in dodaja, da marketing pri tem nujno potrebuje podporo vodstva. Podjetja, kot je Tesla, takšen marketinški koncept že živijo, saj se zavedajo, da je kontekstni marketing prihodnost marketinga, znamk in podjetja.

Če se doslej še niste prav dobro zavedali, kako močno se je spremenila medijska pokrajina, v kateri živimo, vam bo ta knjiga zagotovo odprla oči. In če ste do zdaj le nemo opazovali, kako se rušijo ustaljeni marketinški principi, izgovorov za uvajanje konkretnih dejanj danes nimate več.

Caroline Criado Perez: Nevidne

Kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri

UMco, 2022

Na zadnjem mednarodnem festivalu kreativnosti Kanski levi, ki je bil organiziran v živo, to je bilo leta 2019, je bila najbolj priljubljena beseda, ki so se je posluževali tako slavni govorci na odru kot kreativci, ki so ocenjevali prijavljena dela, t. i. diversity, raznolikost. Oglaševalci so o tej visoko zveneči besedi razpravljali kot o tisti konkurenčni prednosti, ki bo odlične blagovne znamke ločila od zgolj dobrih. Čeprav pojem zajema različne vidike, od rasne do spolne raznolikosti, pa je bila v zadnjem predkoronskem letu pozornost kreativcev v Cannesu usmerjena predvsem v razmerje med spoloma, saj so bile med nagrajenimi akcijami v veliki meri tiste, ki so izpostavljale zapostavljenost žensk v primerjavi z moškimi. Ena od odmevnejših akcij je bila »Pobuda E. V. A.« (»The E.V.A. Initiative«), ki jo je za avtomobilsko znamko Volvo zasnovala švedska agencija Forsman & Bodefors. Njen namen je bil povečati varnost žensk na cesti, kar so zagotovili z uporabo raziskav in podatkov. Podatki, ki jih je Volvo zbral od leta 1979 do leta 2019, se pravi v zadnjih 40-ih letih, so namreč pokazali, da je za 71 odstotkov bolj verjetno, da se bodo ženske poškodovale v prometnih nesrečah, in za 17 odstotkov bolj verjetno, da bodo celo umrle, ker so lutke, na katerih proizvajalci avtomobilov simulirajo trke, oblikovane na podlagi moškega telesa. Podatke so odstopili tudi drugim avtomobilskim podjetjem, da bi na ta način spodbudili oblikovanje ženskam prilagojenih avtomobilov.

Druga odmevna kampanja, ki je leta 2019 na Kanskih levih dobila premierno veliko nagrado za najboljšo akcijo odnosov z javnostmi, je bila »Knjiga tamponov: knjiga proti davčni diskriminaciji«, delo nemške agencije Scholz & Friends Berlin za The Female Company, spletno trgovino, ki prodaja organske higienske izdelke za ženske. Snovalce akcije – in še marsikoga drugega – je zmotilo dejstvo, da so higienski izdelki v Nemčiji dojemani kot prestižen izdelek (prav tako kot kaviar, tartufi in umetniška dela) in zato obdavčeni po 19-odstotni stopnji DDV. V nasprotju z njimi za knjige velja 7-odstotni DDV, zato so ustvarili knjigo, v katero so zapakirali 15 tamponov – in s tem prelisičili zakonodajalce, saj so se tamponi na ta način prodajali po znižani davčni stopnji. »Knjiga tamponov« na 45 straneh sicer vključuje tudi drzne ilustracije in provokativne zgodbe o menstruaciji, tabujih in feminizmu, hkrati pa je spodbujala peticijo, s katero je nemški parlament pozivala, naj razpravljajo o odpravi po njihovem mnenju nepravičnega davka.

Pogumne blagovne znamke se s tovrstnimi dejanji tako ne zapišejo le v zavest svojih ciljnih potrošnikov, temveč imajo moč spreminjati celotno družbo. Žal pa so tovrstni primeri le kaplja v morje, kot lahko spoznamo s pomočjo Caroline Criado Perez (1984), v Braziliji rojene britanske avtorice, novinarke in aktivistke, ki nas v knjigi Nevidne sooči z neprijetno resnico. »Večina dokumentirane zgodovine človeka je ena sama, ogromna vrzel v podatkih. Zapisovalci preteklosti so pustili komaj kaj prostora za vlogo ženske v evoluciji človeštva (...) Namesto tega je obveljalo, da ljudi, kakršni so na splošno, predstavljajo moški. Ko gre za življenja druge polovice človeškega rodu, pogosto naletimo zgolj na tišino,« navaja uvodoma. Toda ta tišina ni brez posledic, temveč prav vsak dan vpliva na življenje žensk. Ta vpliv je lahko razmeroma majhen – menda ženske v pisarnih pogosto zmrzujemo zato, ker so prezračevalni sistemi naravnani na normo moške telesne temperature, prav tako pa ne moremo zaupati podatkom o porabljenih kalorijah na fitnes napravah, nastavljenih na moške telesne mere –, žal pa je še večkrat lahko celo usoden, kot kaže že uvodoma navedeni primer o številu žrtev prometnih nesreč, ki je med ženskami veliko večji, in to le zaradi tega, ker so avtomobili oblikovani po meri moških. »Za ženske so posledice bivanja na svetu, ki je zgrajen po moškemu prilagojenih podatkih, lahko usodne,« zapiše avtorica, a v isti sapi dodaja, da vrzel v podatkih ni zlonamerna, niti namerna, temveč je rezultat načina razmišljanja, ki je navzoč že več tisočletij in mu ni videti konca, saj mu podlegamo tudi ženske. Perezova to odlično ponazori s spoznanjem Sheryl Sandberg, Facebookove operativne direktorice, ki je bila v času svoje prve nosečnosti še zaposlena pri Googlu. Kot je zapisala v svoji uspešnici Lean In (Zgrabi priložnost), njena nosečnost ni bila preprosta, saj so jo ves čas mučile slabosti, otekala je in je težko prehodila že pot od sicer orjaškega Googlovega parkirišča do poslovne stavbe. Odšla je k Sergeyu Brinu, enemu od Googlovih ustanoviteljev, in mu predlagala, naj spredaj pred stavbo nekaj parkirnih mest rezervirajo za nosečnice. Ta se je takoj strinjal in dodal, da na to ni nikoli pomislil – in niti Sandbergova sama ne, dokler se z neprijetnostmi ni soočila na lastni koži. Tudi razlog, zakaj »belopolti možje srednjih let« (oznaka, ki jo zadnje čase pogosto zasledimo v zelo različnih kontekstih) neradi investirajo v podjetja, ki uvajajo inovacije, namenjene ženskam, je povsem banalen – ker jih preprosto ne razumejo. Perezova ob tem navede primer podjetnice, ki je želela pridobiti zagonska sredstva za začetek proizvodnje napredne prsne črpalke za materino mleko, pa je med potencialnimi vlagatelji (moškimi, seveda) naletela ne le na nerazumevanje, ampak celo gnus. Tudi raziskave na najrazličnejših področjih so pogosto pristranske, saj zaradi različnih razlogov ne vključujejo dovolj velikega vzorca žensk. Na področju zdravja je to resnično lahko usodno – ste morda vedeli, da v nasprotju s splošnim prepričanjem zaradi srčnega napada umre več žensk kot moških? In to samo zaradi tega, ker imajo ženske »netipične« znake, da doživljajo srčni napad, torej drugačne, kot jih imajo moški, za katere imajo zdravstveni delavci na voljo več podatkov.

Avtorica pod drobnogled vzame tako zelo opevano meritokracijo na delovnem mestu, s katero se tako rada ponašajo predvsem visokotehnološka podjetja iz Silicijeve doline, češ, pomembno je samo, kaj znaš in veš, a se vedno znova izkaže, da gre zgolj za mit. »Zagledanost informacijske tehnološke industrije v mit o meritokraciji je ironična za industrijo, ki se tako zelo uklanja pomembnim podatkom, kajti tu gre za redek primer, ko podatki tudi zares obstajajo. A če je meritokracija v Silicijevi dolini religija, je bog, ki ga časti, belopolt, faliran študent s Harvarda. In takšna je tudi večina njegovih privržencev: žensk je samo četrtina vseh uslužbencev v tej industriji in le 11 % njenih vodilnih kadrov. Položaj je takšen, čeprav je v ZDA med tistimi, ki diplomirajo, več kot polovica žensk ter polovica vseh z diplomo iz kemije in skoraj polovica vseh z diplomo iz matematike,« navaja avtorica, ki je s svojim knjižnim prvencem dosegla mednarodni preboj, saj je bil preveden v kar trideset jezikov in med drugim prejel nagrado za poslovno knjigo leta Financial Timesa in McKinseyja. 

Vsekakor gre za knjigo, ki vam bo odprla oči in morda spodbudila ideje, kako lahko vaša blagovna znamka bolje služi potrebam druge polovice človeštva.

Bernardo Stamateas: Toksični ljudje

Osvobodite se ljudi in navad, ki vam grenijo življenje

Mladinska knjiga Založba, 2022

»Pogosto se nam zgodi, da v svojo bližino spustimo opravljivce, zavistneže, nasilneže, psihopate, nečimrneže, povprečneže, skratka napačne ljudi, ki nenehno sodijo o tem, kaj smo rekli, o tem, kaj smo naredili, ali pa o tem, česa nismo rekli oziroma nismo naredili. To so 'toksični ljudje', ki poudarjajo naše šibkosti, nas trpinčijo in delajo nezadovoljne. Vedno najbolje vedo, kaj se dogaja z drugimi, pred lastnim pragom pa ne bodo pometli.« Tako toksične ljudi, prave »psihološke strupenjače«, opiše argentinski psiholog Bernardo Stamateas, ki je s tematiko svoje knjige očitno zadel v polno, saj so jo v njegovi domovini prodali v 200.000 izvodih, poznajo pa jo tudi zunaj argetinskih meja; bila je namreč prevedena že v več kot deset jezikov, med katerimi je zdaj tudi slovenski. V priročniku Toksični ljudje se v posameznih poglavjih posveti vsaki od uvodoma omenjenih skupin ljudi, ki nas vsak po svoje zastrupljajo, hkrati pa bralcu nastavlja ogledalo, saj se v marsikateri od njih lahko prepozna tudi vsak od nas. Ne bo na primer odveč, če bi se še posebej poglobili v poglavje o zavisti in zavistnežih in ob tem razmislili, zakaj tako težko drugim privoščimo uspeh, po čemer smo Slovenci že pregovorno znani. A Stamateas ponuja taktike, kako se soočati z zavistneži kot tudi, kako z zavistjo opravimo sami pri sebi. »Uspeh nekoga drugega ne sme biti razlog za zavist, temveč vir navdiha (...) Uspeh drugega naj vas navdihuje, naj vas usmeri k analizi, kako mu je to uspelo, kako je to dosegel. Zavistni ljudje vidijo samo avtomobil nekoga drugega, želijo si plačo, ki jo prejema nekdo drug, sploh pa ne pomislijo, kaj je ta drugi naredil, da je vse to dosegel; vidijo samo končni dosežek, ne vidijo pa celotnega procesa. Da bi dosegli, kar ima nekdo drug, morate usvojiti celoten proces; potrebujete voljo in pogum, moč, energijo in pozitivno nastrojenost – ko imate vse to, se lahko podate na pot doseganja podobnega cilja.« Ste pripravljeni vložiti toliko truda in postati na primer naslednja Ana Roš?

Tistim, ki na delovnem mestu trpite zaradi slabih odnosov z nadrejenimi, bo v pomoč poglavje o slabih šefih. Verjetno ste kdaj v svoji karieri že imeli opravka z vodjo, ki je zaradi lastnih negotovosti vodil avtoritativno, kar pa se nikoli ne izkaže za dobro rešitev. »Avtoritativni šef ni nekdo, ki vodi, temveč nekdo, ki nadleguje. Ker ga ekipa ne upošteva prostovoljno, nadzor pridobi tako, da uveljavlja svojo moč, vzbuja strah namesto, delo pa spremeni v težko breme, namesto da bi ga zastavil kot nekaj zanimivega, motivirajočega in koristnega za vse,« zapiše avtor. O tem, kako postati dober vodja, je bilo napisanih že na stotine knjig in tudi Stamateas ponuja nekaj nasvetov, kako izkoristiti svoj vodstveni potencial, s tem pa pomagati tudi podrejenim, da dosežejo izjemne cilje in rezultate. Na prvem mestu izpostavlja stalno učenje in izboljševanje, kar lahko storite z opazovanjem in posnemanjem. »Poiščite si zgled, nekoga, ki dela dobro, in ravnajte enako (...) V vašem življenju se bodo pojavili ljudje, ki vam bodo omogočili prehod na naslednjo stopnjo. Učite se od njih!« Drugi nasvet: bodite strokovni. »Napredujte na področjih, na katerih želite biti odlični, in brez tekmovalnosti presegajte same sebe. Da bi vam to uspelo, morate razširiti svoje obzorje, tvegati in se razvijati.« Tretjič: oblikujte trdno vizijo. »Imeti vizijo pomeni videti od znoraj tisto, kar se bo pozneje videlo tudi od zunaj; pomeni vizualizirati in slišati tisto, česar drugi ne vidijo in ne slišijo, verjeti v to.« In še zadnji nasvet: pridobite avtoriteto (a ne vodite avtoritativno). »Avtoriteta pomeni, da imate stvari, ne da bi jih držali. (...) Uveljavljajte avtoriteto nad svojimi sanjami, umestite se vanje. Odpovejte se sramežljivosti, negotovosti, povprečnim dosežkom in konformizmu (...) Ko veste, kdo ste, stvari pridejo same od sebe.«

Ključno sporočilo knjige je jasno: prevzemite nadzor nad svojim življenjem in ne dopustite, da ga obvladujejo drugi. Čustvenim vampirjem se sicer nikoli ne boste mogli izogniti, lahko pa v kar največji meri omejite stike z njimi ali se poslužite metod, ki jih opisuje avtor, kako ravnati z njimi, da vas ne bodo prizadeli ali na vas vplivali na kakršen koli način. »Kdor se ne veseli vašega napredka ali sanj, naj govori, kar hoče; nadaljujte svojo pot in se ne odpirajte ljudem, ki jih vaši uspehi ne radostijo. Prezrite mnenja 'toksičnih ljudi', osvobodite se kritikov – tako vam tudi njihove besede in dejanja ne bodo prišli do živega,« je prepričan avtor. Vredno preizkusiti tudi v praksi.

Stephen King: Obstati

Beletrina, 2021

Roman Obstati imajo številni oboževalci literature kultnega ameriškega romanopisca Stephena Kinga za njegovo najboljše delo, kar pisatelj, ki je sicer najbolj znan po svojih grozljivkah, kot so Mačje pokopališče, Carrie in Cujo, zapiše tudi v predgovoru h knjigi: »Čeprav nikoli ni bil moj najljubši roman, ga imajo ljudje, ki berejo moje knjige, kot kaže, najraje. Kadar me zaprosijo za predavanje (kar počnem, kolikor je to mogoče, redko), mi ljudje vedno govorijo samo o Obstati. O likih se pogovarjajo, kot bi šlo za žive ljudi, ter me pogosto sprašujejo: 'Kaj se je nato zgodilo s tem ali onim?' ... kot bi od njih vsake toliko dobil kakšno pismo.« Roman Obstati, ki ga založnik opiše kot temačno postapokaliptično fantazijsko epopejo, ki marsikaj dolguje Tolkienovemu Gospodarju prstanov, je prvič izšla leta 1978. Slovenski prevod, za katerega je poskrbel Marko Košan, je nastal po drugi, neskrajšani različici iz leta 1990. To je tudi Kingov najdaljši roman, saj v slovenski različici v dveh knjigah obsega skoraj 1500 strani, zato je tudi njegovo branje svojevrstna epopeja, za katero si morate vsekakor vzeti čas. Ampak po prebranem lahko trdimo, da je vredno vsake dodatne ure, ki bi jo sicer morda raje namenili gledanju katere od serij na Netflixu ali HBO-ju. Pisatelj v predgovoru svojo odločitev za daljšo različico romana odlično utemelji z močno okleščeno zgodbo o Janku in Metki, ki sicer pove bistvo te pravljice bratov Grimm, a izgubi vso sočnost in prefinjenost. »Kakor jaz vidim stvari, sem prepričan, da je pri resnično dobrih zgodbah celota vselej večja kot njeni posamezni deli,« zapiše. Po številnih njegovih romanih so bili posneti filmi in tudi za Obstati so ga pogosto spraševali, ali bo dobil tudi svojo filmsko upodobitev. »Slab ali dober, filmi vselej na čuden način škodujejo napisanim domišljijskim delom (...). Filmi, tudi tisti najboljši, zamrznejo moč domišljije ... Tistim, ki ste videli film Let nad kukavičjim gnezdom in ste nato prebrali še roman Kena Keseyja, bo težko ali tako rekoč nemogoče, da ne bi na obrazu Randlea Patricka McMurphyja videli Jacka Nicholsona. To ni nujno slabo ... vendar nas omejuje. Veličina dobre zgodbe je v tem, da je brez omejitev in tekoča; dobra zgodba pripada vsakemu bralcu na njegov poseben, drugačen način,« je zapisal leta 1989. Leta 1994 so po krajši različici romana (ta ima približno 400 strani manj) sicer posneli televizijsko miniserijo, za katero je King napisal scenarij in v njej tudi odigral stransko vlogo.

Kingu je menda pri pisanju romana največ preglavic predstavljala že skorajda nepregledna množic likov in njihovih individualnih zgodb. Tudi bralec bo potreboval nekaj časa, da jih spozna, a do konca romana mu bo to tudi uspelo – ne nazadnje zato, ker jih večina ne bo preživela. Zgodba je prav grozljivo relevantna in aktualna še po toliko desetletjih od njenega nastanka, saj je v trenutnih pandemičnih razmerah osupljivo slediti vizionarski domišljiji pisatelja. Svet oziroma sodobno Ameriko, kamor je umeščeno dogajanje, namreč zajame smrtonosna gripa, za katero se zdi, da ne prizanaša nikomur. Ko se v bencinsko črpalko v zakotnem ameriškem mestecu zaleti avtomobil s komaj še živim voznikom, ni več povratka. Osupli stalni obiskovalci bara bencinske črpalke iz njega izvlečejo voznika, pri čemer iz avta zaveje neznosen smrad, saj sta njegova žena in hčerka že pred tem umrli. »Njuna vratova sta bila napihnjena kot zračnici, meso na njiju pa je bilo vijoličasto in počrnelo, kot bi šlo za modrice. Meso je bilo oteklo tudi pod njunimi očmi,« posledice brutalne bolezni, ki povzroči razpadanje skorajda pri živem telesu, opiše pisatelj. Virus se neznosno hitro širi in, kot je razbrati, pomori 98 odstotkov ameriškega prebivalstva. A 2 odstotka ljudi sta vendarle odporna nanj in zanje se najhujše preizkušnje (če seveda odštejemo smrt njihovih najbližjih in skorajda vseh ljudi okoli njih) šele začnejo. V ospredje stopi boj med dobrim in zlim, pri čemer King vplete nadnaravne elemente. Preživele namreč povezujejo skupne sanje, a jih že te delijo na dva pola. Prve, za katere se zdi, da so dobri in pošteni, nezadržno vleče k skoraj stoletni temnopolti Abagail, druge, pokvarjene in moralno sprevržene, pa k skrivnostnemu črnemu možu. Oboji se v svoji želji, da bi našli soljudi, s katerimi bi oblikovali novo skupnost, podajo na dolgo pot – prvi v Boulder v ameriško zvezno državo Kolorado, kjer prebiva starka, druge pa v Las Vegas v Nevado, ki si ga je za postojanko izbral črni mož oziroma Randy Flagg, kot se najpogosteje predstavlja. Ko eni in drugi dosežejo svojo ciljno destinacijo, začnejo oblikovati lastno družbo z novimi pravili; starkini pripadniki se zavzemajo za demokracijo, Flaggovi pa se podredijo njegovi avtoriteti in vladanju s silo. Flagg si želi podrediti tudi starkino skupnost, zato so boji med skupinama neizbežni. Vse to pa vodi k vzpostavljanju novega svetovnega (ameriškega) reda ... Vse podobnosti z resničnostjo so seveda le plod pisateljeve bujne domišljije, bi lahko cinično zapisali. Šokantno, pretresljivo, vizionarsko branje – povsem ustrezno za čas, v katerem živimo.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, marec 2022, #489. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.