Eskapizem – eksistencializem in kulturni mehanizem generacije Z

Če so milenijci na spletu iskali produktivnost in samouresničitev, generacija Z v njem išče razpad in olajšanje. Ironija, absurd in estetski kaos niso znak otopelosti, ampak obrambni refleks. V svetu, ki zahteva stalno prisotnost in odzivnost, eskapizem postane digitalna praksa distance – oblika notranjega protesta, zgrajena iz glitcha, loopov in brezciljnih TikTok videov.

Pobeg se ne dogaja več v drug svet, temveč v drugo plast istega sveta – iz realnosti v realnost+, razširjeno in manipulirano.

Zgodovina pobega: Od glamurja do glitcha

Eskapizem ni nov pojav. V zgodovini je vznikal vedno znova, ko se je resničnost sesedala vase. Primerov je veliko:

• po prvi svetovni vojni je prišel nadrealizem, ki je iskal smisel v sanjah;
• v času velike depresije so hollywoodski muzikali in fantazijske zgodbe ponujali tolažbo;
• industrijska revolucija je prinesla množične medije, ki so množicam ponujali pobeg v bolj idealizirane svetove.

Danes, ko živimo v časih podnebne panike, umetne inteligence, medijskih eksplozij in političnih kolapsov, ni nič čudnega, da se generacijska psiha umika v digitalne fikcije, ki ne ponujajo utopije, temveč praznino.

To ni praznina kot odsotnost pomena, temveč kot prostor za preživetje. Generacija Z ustvarja digitalne sanje, v katerih se ne išče več resnica, temveč njena simulacija. Jean Baudrillard bi temu rekel simulaker – znak brez referenta. A za generacijo Z to ni problem. To je norma.

Ko meme nima poante, a te zadene. Ko TikTok video deluje kot lobotomija, a se počutiš videno.

Postironija kot čustvena tehnologija

Ironija, ki je bila nekoč orodje kritike, je danes postala osnovni jezik čutenja. Postironija, metarefleksija in cringe niso obrisi generacijskega cinizma, temveč edina oblika komunikacije, ki omogoča hkratno prizadetost in smeh.

Ena od uporabnic je v raziskavi zapisala: »Radi imamo eskapizem, ampak ne da eskejpam že med gledanjem oglasa.«

Ta izjava zajema bistvo dojemanja digitalnih vsebin: generacija Z si želi pobega, a ne v klasičnem smislu. Želi si izkušnjo, ki jo nasiti – vsebinsko, čustveno, vizualno.

Šum kot signal

Digitalna izkušnja generacije Z ni urejena, popolna in logična. Prav nasprotno. Šum, kaos in popačenost so ključni elementi, ki jih ta generacija sprejema kot avtentičnost. Zato marketing, ki želi to generacijo nagovoriti, pogosto trči ob zid:

• preveč strukturiran pristop z jasnimi KPI-ji izgubi učinkovitost;
• preveč popolni, lepi oglasi delujejo nezaupljivo;
• estetska nepopolnost je pravzaprav signal pristnosti.

Šum digitalne izkušnje – kaotični vizuali, brezciljni formati, prekinjena naracija – ustvarja občutek domačnosti. Eskapizem ni več v zgodbi, temveč v njeni razpustitvi. Ni več v narativni liniji, temveč v ritmu skrola.

Realnost kot teren pobega

Študije kažejo, da generacija Z pogosto živi dvojno življenje – fizično in digitalno. In prav digitalno življenje ni manj resnično, temveč drugačno, plast resničnosti, v kateri se oblikujejo identitete, čustva in odnosi. Eskapizem je danes bolj ontološki kot psihološki fenomen. Ni več vprašanje, zakaj bežimo, temveč, kam gremo in kaj tam postanemo. Marketing pogosto ne razume te kompleksnosti: preveč meri, analizira, želi nadzor. A generacija Z ne išče nadzora. Išče prostor. Estetski, čustveni, fiktivni – prostor, kjer lahko zbeži in tam ostane.

Celoten članek je na voljo na: www.theother.si.