Jure Apih: V spomin Iztoku Aberšku

V Ameriki se je poročil in s svojim maseratijem naj bi se pripeljal na portoroški Boben. Tovarna vizij je poimenoval svojo agencijo potem, ko je za Ocvirkovo Imeldo pobiral nagrade v Parizu. Vendar njegova čudovita agencija ni bila tovarna, kjer novodobni kreativni direktorji predvsem triažirajo desetine in stotine idej in predlogov, kakor jih producirajo in predstavljajo množice mladih kreativcev. Iztok je plaval v svojih domišljijah, nobenih učbenikov in priročnikov,  nobenih svetovalcev in marketinških vedežev ni potreboval. Tako kot Don Draper v Mad Manu ali Bill Bernbach, ki naj bi ga bil predstavljal. (To je tisti žid, je zapisal New York Times, ki je Američanom prodal avto, ki so ga naredili nacisti.)

Sredi življenja je stal, njegov skrivni utrip je zaznal, vedel je in videl, kar ni bilo drugim očitno. Ni mu bilo vedno lahko v viharju, ki ga je spremljal. Bil je komunikator tistega časa, ko se je življenje odpiralo in so oglaševalci prodajali boljši, lepši in prijaznejši čas, in smo ljudje še ljubili oglase. V žiriji Epice, prve evropske kreativne nagrade, so bili očarani nad Iztokovo mislijo, da ne pes in ne mačka nista človekova najboljša prijatelja, ampak je to knjiga. Založba Slejko, Pet veličastnih in zlata Epica 1993.

Svet se vrti naprej, vse več denarja, blišča in smeti ga poganja, vse več je vedenja in znanja, le tistih fantov in deklet, ki so, ko se je prelamljal čas, s srcem na pladnju stopali v svet, nekako ni več. Tako kot Iztoka Aberška ne.

Jure Apih