Kako o vojni spregovoriti z otrokom? Z dogodkom se najprej soočimo sami.

Ena od najbolj pomembnih stvari, ki se jih moramo zavedati, je, da se ne smemo pretvarjati, da ni nič narobe, saj otroci vidijo in čutijo, kadar stvari niso takšne kot običajno. Poleg tega tudi ne smemo zmanjševati pomena situacije v smislu – saj ni nič, ne bodi smešen, vse je/bo v redu. Nasprotno, potrditi mu moramo, da stvari niso takšne, kot bi morale biti in mu povedati, da smo mu na voljo za pogovor, objem ali tolažbo, če ga je strah oz. ga skrbi.

Za strokovni nasvet, kako o tej temi spregovoriti z otroki, smo prosili Katjo Knez Steinbuch, družinsko terapevtko na Inštitutu Vita Bona. Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se po njenih besedah lahko srečamo z dvema nevarnostima. Prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa, da otroke preobremenimo. »Izogibanje temi ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene, podoben učinek pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je pri vseh travmatičnih dogodkih vedno na prvem mestu to, da se z dogodkom najprej soočimo sami. Da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo. Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroki,« pravi Katja Knez Steinbuch.

Pogovor naj bo primeren starosti otroka

Po njenih besedah je pogovor z otroci pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno vpijejo različna občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo negotovost, napetost in strahove, zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. »Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je tudi, da je pogovor primeren starosti otroka: z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več,« pravi sogovornica.

Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse v redu in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili, bi jim poskušali na preprost način odgovarjati in jih pomiriti. Kot pomembno dejstvo Katja Knez Steinbuch izpostavi, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa. Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate, kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo) ali pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje. »Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke – si prestrašen/jezen/žalosten ..., na koncu pa jih pomirimo,« pravi.

»Šele ko nam zaupajo svoje počutje, lahko odgovorimo na njihove potrebe«

Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, ali so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se počutijo v zadnjem tednu, kako doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z da ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.

Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu čustvenih izbruhov, nesoglasij, agresije ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh trenutkov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda povsem drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.

Katja Knez Steinbuch doda še to, da otroke pomirja dejstvo, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici poskušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da to ni nekaj stalnega in da stvari delujejo v smer pozitivnega, daje upanje vsem. »Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo nadzora, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo SMS za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otrok ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo nadzora.

Kako rešujemo travme?

Čeprav so vojne izjemno negativni dogodki, Knez Steinbuchova opozori, da v situaciji, v kateri smo, otroci ne bodo nujno kar avtomatsko travmirani. Raziskave so celo pokazale, da so otroci v manjšem stresu, če so ob starših, ki delujejo pomirjajoče. Prav na primeru vojne je namreč dr. John Bowlby (oče teorije navezanosti) dokazal, da so otroci v manjši stiski ob starših – čeprav so sredi vojnih žarišč, kot pa tisti otroci, ki so od staršev ločeni. To je bilo odkritje, ki zagotovo pomirja tudi danes in dodatno motivira starše k pomiritvi in jim lahko tudi v težkih časih vrača občutek nadzora, moči in upanja.

Sicer pa travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi:

- otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?)

- otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč)

- ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo.

»Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri,« sklene sogovornica.