Lahkotnost neskončnih potegov v želji po ujemanju

»Brez začetka, brez konca. Vse je le eno samo 'swipanje'. Resno, zmenkarije v letih 2020 in 2021 pomenijo, da bosta vaša kazalec in palec izvedla več ponavljajočih gibov kot fitnes oprema 2. januarja (ko se fitnesi začnejo polniti z ljudmi, zapriseženimi novoletnim zaobljubam, op. p.),« je pojem »utrujenosti od zmenkarskih aplikacij« v svojem blogu opredelila Soler Bean. Tako imenovani »swipe« (poteg) je popularizirala tudi med Slovenci priljubljena aplikacija Tinder in dobila številne posnemovalce. »Swipanje« v neskončnost je bil tudi predmet vsaj ene znanstvene raziskave, ki ugotavlja, da je »problematična uporaba zmenkarskih aplikacij zelo heterogen pojem«. Tokrat nas je zanimala raven uporabniške izkušnje, torej, zakaj »swipanje« tako dobro deluje? 

Popoln recept za miniodvisnost

Za oblikovalca uporabniške izkušnje Klemna Selakoviča se odgovor (kot večina)  skriva v človeški biologiji. Fizično gre za akcijo, ki porabi izredno, izredno malo energije. Površina »swipanja« je velika, odločitev pa je potrebna samo za smer potega, torej levo ali desno. »Takšne odločitve in akcije naše telo zelo enostavno avtomatizira. Ko naši možgani povežejo občutek tega, da nam je oseba vizualno všeč in smer, v katero moramo potegniti prst, potem celoten proces postane nezavesten. Če v to mehaniko dodamo še mali brizg dopamina, ki se sproži po vsakem potegu, saj je takrat za kratek čas uporabnik v negotovosti ali bo prejel 'ujemanje' (ang. match, op. p.), potem imamo popoln recept za miniodvisnost,« pojasnjuje.

Ob tem Selakovič poudarja, da po podobnem principu delujejo igralni avtomati v kazinojih. Negotovost je v tem primeru ključna za razvoj ponavljajočih se dejanj (torej odvisnosti in zanke navad, habit loop). Končni cilj (ujemanje, seveda) kot rezultat uspešnega potegovanja po mobilnem telefonu je postal valuta. Za Selakoviča je to že od nekdaj valuta. »V smislu evolucijske biologije celo valuta valut. Občutek naše lastne vrednosti pogojujemo s signali, ki jih prejmemo iz okolja. Vsi si želimo biti zaželeni, sprejeti in seveda ljubljeni. Aplikacije, ki temeljijo na zanki navad, uporabljajo našo biologijo v svoj prid. Včasih žal v skrajnosti, kjer pride do potencialnih problemov, ki se kažejo kot nižanje kakovosti življenja.« 

Prihodnost zmenkarskih aplikacij je v prepletu algoritmov in strojnem učenju

Že aprila 2020 so se pojavljali zapisi, da bo pandemija za vedno spremenila spletne zmenkarije. Kot smo ugotavljali v prejšnjem prispevku, je pandemija spremenila svet zmenkarij, pa tudi same aplikacije. Za zdaj kaže, da bo leto 2021 drugi polčas tekme s koronavirusom, kar seveda vpliva tudi na prihodnost panoge zmenkarskih aplikacij. Te skušajo z nadgradnjami privabiti in zadržati kar največ uporabnikov. Prihodnost te »industrije« je po besedah Selakoviča nedvomno v prepletu algoritmov in strojnega učenja, kjer bo možno v veliko krajšem času poiskati in uporabniku ponuditi najboljše možno »ujemanje« glede na njegov vizualni okus in sčasoma tudi osebnost. »Delček sreče človeškega življenja je zagotovo v partnerskih odnosih in vprašanje, kako iskanje olajšati in v čim večji meri optimizirati s pomočjo tehnologije, se mi zdi dobro. Priporočam epizodo iz serije Black Mirror – Hang the DJ,« je povedal Selakovič. Verjame, da podobno velja tudi za trenutno tekmo največjih ponudnikov, kot so Tinder, OkCupid in Bumble. »Kot vedno, konkurenca je nujna in omogoča, da razvoj poteka hitreje. Kot pri drugih industrijah 21. stoletja bo prevladal tisti sistem z največ podatki in najboljšimi algoritmi.«