Mojih top 5: Domen Husu

»»It's only rock 'n' roll, but I like it« - to precej dobro povzame moj spodnji jagodni izbor. Sicer sem precej slab v izbiranju, ker se enostavno ne morem odločiti oziroma za to potrebujem (pre)več časa, kar najbrž ni najboljša reklama za moj poklic. No, če bi moral izbrati pet top komadov, bi mi bilo veliko lažje, ker je album nekaj, kar pravzaprav moraš obravnavati kot celostno izkušnjo, zato ti mora biti posledično cela plata alfa in omega. Tako sem na koncu zakopan v svoj glasbeni repertoar izbiral med albumi, ki so mi kot mulcu na prelomu tisočletja pognali kri po žilah, poskrbeli za (pre)hitro rast las ter sezuvali allstarke, čeprav je na prvi pogled videti, kot da sem si sposodil top peterico po izboru rock kritikov. Če ne bi pristal v oglaševanju, bi morda naš zakloniščni band, ki je nekoč z razglašenimi kitarami in uglašeno samozavestjo verjel v reinkarnacijo kotalečih se kamnov, ravno zaradi teh petih albumov še vedno obstajal. Tako pa danes v pomanjkanju časa le redko obrišem prah s kitare in si rečem, da je čisto OK, če kakšen akord primeš tako »na približno« kot Keith Richards.«

THE ROLLING STONES - STICKY FINGERS

»Odkar sem kot najstnik prvič slišal kitarski intro v (I Can't Get No) Satisfaction sredi kultnega filma Apocalypse Now, so legendarni mojstri rokenrola poskrbeli za mojo glasbeno metamorfozo. Tako ni trajalo dolgo, da mi je v roke prišel tudi Sticky Fingers. CD je danes (preverjeno) zlizan do neprepoznavnosti, zato ni presenetljivo, da album tudi v pretočni obliki še vedno pogosto odmeva v mojih slušalkah. Od surovo serviranega rifa, s katerim Brown Sugar v levem kanalu otvori enega od vrhuncev Stonesovskega kataloga in sproži izločanje vseh telesnih tekočin pa vse do akustičnega bisera Wild Horses, če izpostavim zgolj dva največja hita. Vmes ne manjka bolj ali manj prvinskih bluesovskih izlivov ter lahkomiselnega spogledovanja s countryjem. Zagotovo gre za album, ki je ovekovečil »the greatest rock 'n' roll band in the world«, mene pa že ob prvem poslušanju pustil žejnega in lačnega za repete. In brez slabe vesti sem si tudi postregel.«

DAVID BOWIE - THE RISE AND FALL OF ZIGGY STARDUST

»David Bowie je vsekakor glasbeni kameleon, vendar me je najbolj zaznamovala prav njegova glamovska odisejada. Okleval sem med distopičnim Diamond Dogs in dotičnim albumom, vendar sem se v navalu nostalgije odločil za slednjega. Ko sem prvič odkril ta popkulturni presežek, sem si cigareto že znal prižgati brez pokašljevanja, pa vendar si nisem niti v sanjah predstavljal, kaj pomeni ultimativna rokenrol dekadenca, kar Ziggy Stardust, najbolj stilizirani alter ego vseh časov, zagotovo uteleša. Eden redkih albumov, ki ga otvori »fade in« ter nas popelje na nepozabno potovanje, polno prefinjenih liričnih prispodob, dvanajststrunskih akustičnih kulis in eklektičnih kitarskih rifov oz. solaž, kar je le teren za ikonični Bowiejev vokal, ki je včasih tako našponan, da zveni skorajda zares nezemeljsko. Ziggy Stardust mi je z vsakim poslušanjem zaprl usta in odprl oči - z maskaro ali brez. Tako se še danes sprašujem, ali obstaja življenje na Marsu.«

LED ZEPPELIN - IV

»Rockerski težkokategorniki Led Zeppelin ti hitro zlezejo pod kožo. Še posebej, če se z njimi prvič srečaš ravno preko albuma z neuradno oznako IV, kar ni najbolj kreativno poimenovanje, vendar ti na žlico postreže z izvirno glasbeno enolončnico Zeppelinovskega bluesa, folka in klasičnega rokenrola, ki ga zaznamujeta Bonhamova težka roka ter Pageova kitarska nedotakljivost. Vse to je začinjeno z mistiko, ki jo potencira Plantov jokajoč vokal, začinjen s fantastičnimi večglasji. Še zdaj se spomnim, ko sem prvič zagledal obskurno naslovnico te plate. Predvsem zato, ker nisem vedel, kaj pričakovati, saj sem klasično najstniško dvomil v očetove slavospeve »cepelinom«. Kako prav je imel. Seveda ne morem mimo zimzelene Stairway to Heaven, ki vsakemu nadobudnemu šeststrunskemu začetniku predstavlja vstopnico na kitarski Olimp. Med pisanjem tega sestavka »štirico« poslušam po nekaj letih in še vedno zveni prekleto dobro.«

PINK FLOYD - THE WALL

»Album epskih razsežnosti, ki nam je zagotovil himno vseh šoloobveznih upornikov tega sveta, premore še veliko več kot vsem znan komad o zidakih v zidu, kar je pravzaprav edini radijski hit te dvojne plate. Sam si zadnje čase še največkrat zavrtim Comfortably Numb, ki ga kljub pomenljivi liriki do orgazma popelje prav Gilmour s svojo edinstveno solažo v dveh dejanjih. The Wall je predvsem konceptualna mojstrovina, ki od prvega do zadnjega komada pripoveduje zgodbo o mentalnem kaosu, čeprav je sleherna melodija dovršena do popolnosti, kar bi od nesmrtnih virtuozov progresivnega oziroma art rocka tudi pričakovali. Prežet z melanholijo album preko operetskih refrenov, kitarskih sozvočij in neskončnega plastenja zvokov vseeno ponudi zelo iskreno doživetje. Doživetje, ki si ga obdan s svojim navideznim zidom že od nekdaj prihranim za trenutke samorefleksije. Mimogrede, tudi istoimenski film se splača pogledati.«

GUNS 'N' ROSES - APPETITE FOR DESTRUCTION

»Pred leti me je moj takratni kreativni direktor pozdravil z besedami »welcome to the jungle«. Kot zapriseženemu rockerju so mi bile te besede še kako domače, čeprav mi je bila oglaševalska džungla takrat dokaj strašljiva. Tudi Axlovega krika, ki nas ob Slashevem udrihanju po Les Paulu kot razjarjena sirena povabi na asfaltni safari po Los Angelesu, ne pozabiš nikoli. Čeprav bo album letos star toliko kot jaz, te za vedno zaznamuje tako kot usnjena jakna in karirasta srajca okoli pasu, ki ju posledično začneš »furati«. Guns 'N' Roses so bili moji jezdeci apokalipse, Appetite for Destruction pa moj iztegnjeni sredinec adolescence. Še danes me Sweet Child O' Mine, megalomanski hit te plate, popelje nazaj v obdobje, ko se Jack Daniel's ni mešal s kokakolo in bi dogajanje v zakajenem zaklonišču sredi blokovskega naselja lahko opisali v nekaj besedah, ki tvorijo tudi znameniti rek. Naj (naglas) izpostavim le eno – rokenrol.«