Monocle: Narod kolesarskih prvakov, ki kolesarstva ne jemlje preveč resno

»Vreme je lepo«

Guy de Loney, v Sloveniji živeči Monoclov in BBC-jev dopisnik za območje Balkana, vsesplošno kolesarsko evforijo najprej osvetli z oglaševalskega vidika, saj navaja, da je trgovec Tuš po Tadeju Pogačarju poimenoval linijo sendvičev, Mercator pa z Matejem Mohoričem oglašuje linijo hrane za s seboj. Opazil je tudi oglaševalsko akcijo NKBM, v kateri nastopa Primož Roglič. »Čeprav omenjeni predstavljajo svet zase v svetu moškega profesionalnega kolesarstva, pa ti velikani vozijo tudi med navadnimi smrtniki,« piše de Loney. Tako ga nekega dne na vpzonu na bližnji hrib dohiti v klubski dres oblečeni Primož Roglič, le teden dni pred začetkom Dirke po Franciji pa se mu uspe zaplesti v pogovor s Tadejem Pogačarjem, ki je takrat sodeloval na prazniku kolesarstva v domači Komendi. De Loneyeva opazka, da organizacija zabave ni ravno šolski primer priprav za dirko, je naletel na skomig, nasmeh in preprosto obrazložitev.  »Vreme je lepo. Lepo je to delati za vse,« mu je v svojem slogu odgovoril Pogačar.

Kako si zaslužiti »Pogačarjev« sendvič

V nadaljevanju de Loney piše, da Slovenci kolesarstva ne jemljemo preveč resno, čeprav smo prekleto dobri v njem. Kolo imamo pač za prevozno sredstvo. Med drugim izpostavi, da kolo v Ljubljani predstavlja predstavlja  13 odstotkov mestnega prevoza (ob pripombi, da številna kolesa izhajajo še iz časa nekdanje skupne države). Kolesa znamke Rog so namreč še vedno zelo iskana. »Če jih ne dobijo, gredo ljudje k lokalnemu mehaniku, ki uvaža in popravlja japonska mestna kolesa »mamachari«. Če vam uspe s tem kolesom priti na vrh griča, vam zagotovim, da si zaslužite Pogačarjev sendvič.«