Nova arhitekturna ikona Ljubljane

Kot poudarja Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljana (MGML), ki upravlja s stavbo, projekt predstavlja kot novo arhitekturno ikono mesta: »Ljubljana po izgradnji Cankarjevega doma pred štiridesetimi leti ni dobila nove, večje infrastrukture na področju umetnosti oz. kulture in Mestna občina Ljubljana je s to potezo naredila korak na zemljevidu pomembnih umetnostnih središč.«

S prenovo smo Ljubljančani dobili največji razstavni prostor, ki je primeren tudi za velike in zahtevne razstave ter prostor za dogodke s področja kulture in umetnosti ter izobraževanja. »Novo večnamensko umetnostno središče zagotavlja večjo dostopnost kulture za vse prebivalce, lažjo promocijo kulturne produkcije ter realizacijo drugih velikih projektov, hkrati pa je ob nabrežju Ljubljanice zaživel dodaten javni prostor za prebivalce in obiskovalce Ljubljane,« pravijo snovalci projekta.

Arhitekturni projekt Marka Studna, Borisa Matića in Jerneja Šipoša iz biroja Scapelab se je pri prenovi naslanjal na zgodovino Cukrarne, predviden nov program in usmeritev v prihodnost, poleg tega pa tudi na klavrno stanje obstoječe konstrukcije. Bistven del prenove je bila po njihovih besedah statična sanacija, ki je dotrajano obstoječo konstrukcijo ojačala do mere, ki ustreza sodobnim gradbeno-tehničnim standardom, hkrati pa v ojačanem stavbnem ovoju predvidela povsem neodvisno novo notranjo konstrukcijo. Zunanja podoba nekdanje tovarne s 366 okenskimi odprtinami je spomeniško zaščitena in je predstavljala tisti del objekta, ki so ga tudi arhitekti želeli ohraniti, saj je bistvena za ohranjanje identitete Cukrarne.

Vrata bodo odprta vsakomur

Pritličje stavbe so arhitekti zasnovali kot podaljšek mestnega parterja, kar pomeni, da so oz. bodo vrata vedno odprta vsakomur. Pozimi se v bodo obiskovalci v ogrevan javni prostor lahko zatekli pred mrazom in slabim vremenom, v prehodnih mesecih pa bodo vrata v pritličju odprli in dejavnosti razširili navzven – v letni bar, amfiteatralno stopnišče in na klopi proti Ljubljanici. V poletni vročini in vlagi se bo celotna notranjost galerije ohladila, zrak razvlažil in galerija bo postala nekakšna klimatska oaza.

Kot pravi arhitekt Boris Matić, je projekt za mesto ključen tudi v urbanističnem smislu: »Stavba namreč predstavlja novo programsko atrakcijo, ki obiskovalce in prebivalce motivira, da se ob Ljubljanici sprehodijo do roba mestnega središča, kjer stoji Cukrarna. Na ta način mestno središče širi proti vzhodu, podobno kot se je na zahodu razširilo proti Špici. Pa ne samo to, program v Galeriji Cukrarna bo regionalno in mednarodno zanimiv. Lahko si obetamo obisk Ljubljane tudi iz tujine z namenom obiska dogodkov, ki bodo nastajali tukaj.«

Del javnega programa nove Cukrarne je tudi kavarna oz. klub, ki bo sooblikovala družabno življenje tega dela mesta. V nasprotju z galerijo so arhitekti kavarno odeli v črno, ena od sten pa razkriva izvirno opečno konstrukcijo. Kavarna postaja tudi prireditveni prostor, saj je v njej urejen oder, dogodke pa je preko velikih steklenih sten mogoče odpreti v zunanjost in s tem povečati kapaciteto prostora. Zaradi naravnega dvigovanja terena v smeri proti Roški cesti je v zunanjem delu kavarne urejeno amfiteatrsko stopnišče, namenjeno prireditvam, posedanju in druženju.

366 okenskih odprtin zaznamuje prepoznavno podobo nekdanje rafinerije sladkorja, ki so jo arhitekti spretno preobrazili v sodoben center umetnosti, s tem pa začeli z revitaliziracijo zapuščene mestne četrti.

»Zares zadovoljni smo s tem, kako v novi Cukrarni hkrati obstaja zgodovinsko in moderno. Opredeljuje ju razmik med notranjimi volumni in obodnim ostenjem, ki je pravih dimenzij in v pravem razmerju. Obiskovalec nezavedno dobi občutek, da je nekaj povsem novega našlo prostor v nečem zelo starem. Tako kot ga bo tudi sodobna umetnost,« poudarjajo arhitekti Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš.

Skoraj 200 let trajajoča metamorfoza

Cukrarna je bila zgrajena leta 1828 kot sladkorna rafinerija. Pozneje so opečni osrednji stavbi prizidali še stanovanjski del, ki ga danes od matične stavbe ločuje Fabianijev most. V času svojega obstoja je bila stavba večkrat prezidana in nadzidana, njene transformacije pa so narekovali številni načini uporabe, ki so se v njej zvrstili skozi desetletja. Po velikem požaru v rafineriji leta 1858 je bila Cukrarna preurejena v tobačno in nato tekstilno tovarno, pozneje so bili v njej nameščeni vojaki, po potresu 1895 pa so bila v njej zasilna stanovanja, v katerih so prebivali najranljivejši mestni sloji. Simbolno identiteto Cukrarne so pomembno zaznamovali književniki slovenske moderne (Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan Cankar, Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Cvetko Goljar, Radivoj Petruška in drugi), ki stanje v stavbi v svojih delih pogosto tudi opisujejo. Stanje v Cukrarni se je od druge polovice 19. stoletja slabšalo in stavba je postopoma propadala. Na prelomu tisočletja, ko je bila Cukrarna že izpraznjena, so jo nameravali preurediti v nakupovalni center.

Zunanji javni prostor podaljšuje center mesta proti vzhodu, hkrati pa ponuja tudi prostor za posedanje ob letnem baru in za prireditve na prostem.

Članek je bil objavljen v jesenski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko prelistate tu.