Prirezana krila (tudi) potovalnim blogerjem dajejo nov zalet

Nina Kogej je že vse življenje strastna popotnica. Sprva je potovala sama in o svojih izkušnjah pisala za različne medije, nato pa je popotniške zapise in nasvete začela objavljati na blogu Nina potuje. Nad potovanji je navdušila tudi svojega partnerja Simona, ki za blog in družbena omrežja fotografira in snema kratke videoposnetke, nato pa še zdaj triletnega sinčka Rena, s katerim družinsko odkrivajo lepote najraje manj znanih koščkov sveta. Njeni bralci in sledilci ji zaupajo že več let, zaradi česar sta odkritost in transparentnost še toliko bolj pomembni, ko gre za sodelovanje s poslovnimi partnerji. Po njenih besedah ljudje namreč niso neumni in prikrivanje sodelovanja prav nič ne pripomore k verodostojnosti. Kogejeva bi o svojih izkušnjah s področja vplivnostnega marketinga sicer govorila tudi na konferenci Diggit v organizaciji Marketing magazina, ki pa smo jo zaradi trenutnih razmer morali prestaviti na naslednje leto. A nič zato, verjamemo, da ji bo tudi to leto prineslo vznemirljive popotniške izkušnje in nove oblike sodelovanja s podjetji, zato ji bomo na naslednjem Diggitu prisluhnili še s toliko večjim veseljem.

Kljub temu, da so se naše popotniške dogodivščine končale skorajda čez noč, se zdi, da že dolgo nisem tako veliko delala za blog. Poleg urejanja samega bloga in nekaterih blogovskih prispevkov so na vrsto končno prišle teme, za katere nikoli ni bilo pravega časa. Ker smo ostajali doma, je bilo več časa tudi za nekaj kreativnosti. Tako sem se lotila spletnih seminarjev v živo in vsem tistim, ki spremljajo naše popotniške dogodivščine, podala konkretne informacije o kampiranju, zdravstvenem zavarovanju za tujino in letalskih vozovnicah. Takšen način podajanja informacij se je pravzaprav izkazal za zelo zanimivega, saj si je vsak webinar ogledalo med 300 in 500 ljudi v komaj 24-ih urah; toliko časa namreč dopušča predvajanje objav Instagram Live. Na blogu sem se lotila tudi serije prispevkov Slovencev, ki živijo po svetu in tamkajšnjega aktualnega stanja. Videoposnetki s potovanj so končno dobili angleške podnapise, delovati je začel IGTV, pozabili pa nismo niti na preurejanje našega avtomobila, s katerim se podajamo na tako imenovana »overland« potovanja in nekoliko bolj avanturistične izlete. V septembru smo namreč stari avto na štirikolesni pogon zamenjali za malce večjo različico in tako smo veliko časa namenjali tudi izdelavi postelje in predalov za shranjevanje prtljage.

Sprostitve nekaterih ukrepov, predvsem možnost ponovnega prečkanja občinskih mej, pa smo takoj izkoristili za potepanje v naravo, torej samoosamitev po naši lastni izbiri.

Različnih potepanj je bilo kar nekaj na seznamu. Že pred razglasitvijo pandemije s Simonom nisva letela v Berlin, kjer je bil v prvi vrsti načrtovan obisk največjega turističnega sejma na svetu, ITB Berlin. Ta je bil namreč zaradi pojava novega koronavirusa odpovedan v zadnjem trenutku.

Čez 1. maj bi morali z avtom raziskovati med Slovenci zelo priljubljeni francoski sredozemski otok, Korziko. Prav tako smo imeli za konec maja v načrtu obisk Gradca in dveh avstrijskih zabaviščnih parkov. Na srečo smo slednje, kot tudi krajši »roadtrip« v Nemčijo, uspeli prestaviti. O konkretnih datumih se za zdaj sicer še ne govori, a vsi vpleteni na možnost prečkanja evropskih mej vendarle gledamo optimistično.

Konkretnih popotniških dogodivščin trenutno še ne načrtujemo, se pa spogledujemo z nekaj poletnimi in jesenskimi destinacijami. Na srečo so vse v Evropi in povezane s potovanjem z avtom, tako da bi morale biti dostopnejše od drugih. Še vedno pa je ostala želja o daljšem »overland« potovanju čez zimo v Afriko.

Sama sem Kitajsko prvič obiskala že pred enajstimi leti in v primerjavi z njeno današnjo podobo opažam izrazite spremembe. Šanghaj je postal urejena, sodobna in zavidanja vredna metropola. Največji vtis je name naredila celotna infrastruktura; v nebo se dvigajo mogočni nebotičniki, mesta so povezana s hitrimi vlaki, ulice pa so polne luksuznih blagovnih znamk. Veliko spremembo je bilo moč zaznati tudi v ozračju. V času mojega prvega obiska je bilo to tako onesnaženo, da modrega neba, kaj šele sonca, sploh ni bilo na spregled. Zdaj je stanje zaradi ugodnih cen električnih avtomobilov in motorjev postavljeno na glavo in tudi prebivalci Šanghaja se lahko v lepo urejenih parkih nastavljajo soncu in skorajda pozabijo, v kako velikem mestu pravzaprav živijo.

Je pa seveda, za vse tiste, ki radi pogledamo stran od običajnih turističnih smeri, tudi v Šanghaju še vedno mogoče doživeti pravo kaotično Kitajsko, kjer se zdi, da si se s sprehodom po le nekaj ulicah znašel v nekakšnem časovnem stroju, ki te je ponesel leta nazaj.

So pa v tako veliki državi, kot je Kitajska, ogromne razlike med pokrajinami, mesti in podeželjem. Žal pravega kitajskega podeželja še nisem uspela spoznati, a glede nato, da naju je to, kar sva s Simonom uspela videti, navdušilo, nam tudi ta ob naslednjem obisku, ki ga načrtujeva skupaj s sinom Renom, ne uide.

Blog sem začela pisati zgolj zaradi lastnega veselja in kot javljanje s poti za družino in prijatelje. Pred tem sem veliko pisala za različne tiskane medije in predavala. Ko se je zgodila gospodarska kriza, je večina tiskanih medijev od avtorjev kar naenkrat pričakovala brezplačne potopise in reportaže, kar je bilo za mnoge zelo odbijajoče; tudi zame. Zato sem se odločila, da namesto za druge brezplačno raje pišem zase. Tako so na blogu počasi začele nastajati popotniške vsebine in nevede se je s tem krepila tudi blagovna znamka Nina potuje oziroma Nina Travels.

Ko je preteklo še nekaj let, pa sem se vsega vendarle lotila nekoliko bolj profesionalno in v sodelovanju z različnimi portali in mediji kot tudi s pravimi in kakovostnimi prispevki počasi dosegala vedno več bralcev.

Zdi se, da blog ni samo potovanje med destinacijami, ampak je nekako potovanje tudi skozi različna obdobja mojega življenja. V študentskih letih sem prisegala na nizkocenovna potovanja z nahrbtnikom, pozneje sem to počela v paru in vse skupaj nadgradila tudi s potovanji z avtom. Zdaj je večina potovanj družinskih. Prav prehod skozi različne sloge potovanj še dodatno bogati vsebine na blogu in je tako resnično primeren za najrazličnejše popotnike.

Res je, da se na večino potovanj zdaj podajamo kot družina, a so naši zapisi uporabni ne glede na slog, saj se prav zaradi svojih izkušenj še vedno lahko poistovetim z različnimi popotniki.

Ne glede nato, kako sem potovala, pa je bil moj glavni cilj z blogom širiti popotniško kulturo in ljudi navduševati nad potovanji ter jih morda celo opogumiti, da so se prav zaradi naših zapisov prvič podali na pot. Zdaj ni nič drugače. Potovanja z otrokom morda res niso počitnice, a so prav zaradi malega raziskovalca še toliko bolj navdušujoča, nepozabna in nagrajujoča.

Ko sem začela z bloganjem, je bilo v Sloveniji to tako zelo eksotično, da tudi moji vrstniki pravzaprav niso dobro razumeli, kaj sploh počnem. Tako sem se veliko zgledovala po tujini in tam tudi prvič opazila možnosti različnih oblik sodelovanja. Sama sem k temu pristopila precej naivno ali pa morda celo preveč samozavestno, saj sem največkrat naletela na gluha ušesa in nerazumevanje, kar je vedno spremljal neprijeten občutek prosjačenja. Slovenska podjetja so bila – in veliko jih je še vedno – precej toga pri tovrstnem sodelovanju in ustvarjanju vsebin, zato sem prve spodbude dobivala prav iz tujine. A dejstvo je, da nase lahko opozoriš šele s primerno statistiko dosega, bralcev in nenazadnje tudi s kakovostnim delom. Morda se sliši smešno, a medtem ko so v tujini bloganje povsem običajno sprejemali kot del promocije, je bilo v Sloveniji treba še počakati in pustiti času čas, da so se tudi slovenska podjetja, destinacije in turistični ponudniki začeli zavedati moči tovrstnega vsebinskega marketinga.

Čeprav oranje ledine z bloganjem ni preprosto, pa je morda prav v tem tudi nekaj prednosti. Ker je blog Nina potuje že tako dolgo na sceni in prepoznaven, je veliko lažje priti do sodelovanja, kot pa če bi z bloganjem šele dobro začenjala. Največjo prednost vidim v tem, da pravi naročniki vedo, kakšen je naš slog bloganja in kaj lahko pričakujejo od sodelovanja. Prav zato že več let sodelujeva z nekaterimi podjetji, med katerimi so nemška in avstrijska turistična organizacija, zavarovalnica Vzajemna, Mastercard Slovenija in letalska družba Air France.

V osnovi zagovarjam načelo, da je vsako delo vredno in ga je zato primerno tudi finančno ovrednotiti, ne glede na to, v kakšni dejavnosti pravzaprav delaš. A dejstvo je, da je to velikokrat precej težje doseči, kot se morda zdi, sploh v primeru bloganja na slovenskih tleh.

Kljub temu pa v določenih primerih blagovna menjava vendarle ni tako slaba, še posebej ko potrebuješ določeno storitev ali izdelek, ki bi ga sicer kupil tudi brez tovrstnega sodelovanja. Na odločitev o plačilu pa vplivajo tudi zahteve naročnika. Nekateri bi želeli le objavo ali dve v Instagramovih zgodbah, drugi predstavitveni blogovski prispevek, promocijski video, fotografije za lastno promocijo, večmesečno sodelovanje, morda pa tudi celoletno ambasadarstvo.

Zaradi nekaterih blogarjev, ki tovrsten hobi uspešno spreminjamo v posel, je tedensko mogoče opaziti vedno nove blogerje na trgu – tako po svetu kot tudi pri nas doma. Marsikdo po mesecu ali dveh, brez konkretnih rezultatov, misli, kako bo zaradi tega lahko brezplačno potoval po svetu, se razvajal v prestižnih hotelih in ekskluzivnih restavracijah. Verjamem, da različna podjetja dobivajo cel kup raznih ponudb za sodelovanje in zato ni nič nenavadnega, da nekaterim ponudnikom kdaj tudi prekipi, še posebej, če so se dejansko odločili za sodelovanje in to ni bilo pravilno izvedeno, zaradi česar je bil končni izid pod pričakovanji.

Prvi nasvet, ki ga lahko dam nekomu, ki se mu ideja o bloganju zdi privlačna, je, da se tega nikakor ne sme lotiti zaradi denarja, saj bo do takrat, ko se bo kaj konkretnega zlilo na bančni račun, že zdavnaj obupal. Po drugi strani pa se morajo tudi podjetja zavedati, da v dobi družbenih omrežij informacije potujejo naokoli s svetlobno hitrostjo in zaradi trenutka slabosti je slab marketing res povsem odveč.

Kljub kar nekaj objavljenim prispevkom, v katerih ocenjujem določen artikel ali morda namestitev, pa pri vseh ne gre za poslovno sodelovanje. Če mi je določena stvar resnično všeč, jo z veseljem podelim na blogu in z njo seznanim bralce.

Nekatere ocene na blogu so sicer tudi zaradi sodelovanja, a v tem primeru je edino pravilo, ki se ga držim, to, da naročnik nima nikakršnega vpliva na prispevek in moje mnenje. Praviloma ga tudi pred objavo nikoli ne pošljem v predogled.

Nekajkrat sva s Simonom že dobila v testiranje določen izdelek, ki pa se nama je zdel neuporaben, brez neke dodane vrednosti tako za naju kot za najine bralce, zato sva ga brez slabe vesti zavrnila. Ravnam se po načelu, da raje pišem o pozitivnih in dobrih stvareh, kot pa da bi blog smetila z negativnostjo, zato se v primerih, ko ne najdeva določenega pozitivnega rezultata, raje zahvaliva za zaupanje in prijazno odkloniva sodelovanje.

Izdelki, ki so ocenjeni na blogu, z ali brez sodelovanja, so pri nama dejansko tudi v uporabi, pa ne samo zaradi bloga, temveč tudi v zasebnem življenju, stran od družbenih omrežij. Takšen način se mi namreč zdi tudi edini pravilen, saj le tako lahko ostaneš zvest samemu sebi in nenazadnje tudi bralcem. Seveda pa ima vsaka stvar tudi kakšen minus, ki se ga upava brez zadržkov izpostaviti na blogu, a vseeno dopuščava možnost, da morda ni ustrezen za nas, bo pa nekomu z drugačnimi željami, zanimanji in življenjskim slogom morda pisan na kožo. Eno od takšnih testiranj je bilo električno kolo. Zares sem si ga želela preizkusiti, a sem na koncu ugotovila in tudi zapisala, da se sama osebno še vedno raje »mučim« s klasičnim poganjanjem.

Sodelovanja z različnimi podjetji na blogu ali družbenih omrežjih ne skrivava, saj to omeniva že v samem besedilu – bodisi z najavo o sodelovanju bodisi z zahvalo za zaupanje, sploh v primeru dolgoročnih projektov. Ljudje niso neumni in prikrivanje sodelovanja prav nič ne pripomore k tvoji verodostojnosti.

Pozornost sledilcev je zelo odvisna od konkretne promocije in nenazadnje tudi tematike bloga. Ko sva na primer oznanila, da naju je podprla zavarovalnica Vzajemna oziroma da to počne že peto leto zapored, da naju je Mastercard »poslal« na izlet v Prago, kjer sva preizkusila njihovo novo debetno kartico, in da smo se zaradi sodelovanja z letalsko družbo Air France znašli na drugem koncu sveta, so bili odzivi presenetljivo pozitivni. Bralci so bili dejansko veseli skupaj z nami in nas pri teh stvareh celo podprli. Mislim pa, da je največji razlog v tem, da imava zares veliko stalnih bralcev, ki najin blog spremljajo že več let, nama zaupajo in tudi privoščijo. Marsikomu je blog že prišel prav pri ideji ali organizaciji izleta oziroma potovanja. V nedavno izvedeni anketi na našem profilu na Instagramu je namreč kar 95 % bralcev najin blog že uporabilo za načrtovanje lastnih potepanj, od tega jih je 53 % na določeno destinacijo potovalo prav zaradi nas, 39 % pa jih o tem razmišlja oziroma načrtuje.

Prav zato se mi zdi, da je najina dolžnost biti transparenten še toliko večja. S tem, da bi naročnik spodbujal k neoznačevanju sodelovanja, pa priznam, da nimam izkušenj, prej nasprotno. Pri promociji destinacije pa tako ali tako ni nikakršnega problema, saj je prav podajanje informacij iz določenega kraja glavna vsebina vsakega popotniškega bloga.

Na žalost se je zaradi trenutne situacije vse kar nekako zamrznilo. Ni potovanj, ni sodelovanja. Z določenimi destinacijami smo sicer stalno v stiku glede novih konkretnih datumov obiska, takoj ko bo zopet možno potovanje izven države.

Smo pa mesec dni pred pandemijo podaljšali naše sodelovanje z zavarovalnico Vzajemna in njihovim zdravstvenim zavarovanjem za tujino, kjer sem se s predhodno zastavljenimi vprašanji bralcev bloga obrnila prav na Vzajemno in skupaj z njimi naredila precej zanimiv webinar.

Mi je pa žal, da se zdaj, ko so se odprle občinske meje, slovenske destinacije ne zavedajo večjega pomena tovrstnega sodelovanja, s katerim bi lahko opozorile nase. Predvsem to velja za manj znane destinacije, ki bodo po mojem mnenju letos še kako zaželene med domačimi turisti.

Vsekakor se mi zdi, da je veliko podjetij kar malo pozabilo na oglaševanje, pa ne samo z vplivneži, temveč na splošno. Po drugi strani pa so nekatera prav zdaj zaradi nižjih cen oglasnega prostora konkretno skočila v akcijo in začela opozarjati nase.

Kot že rečeno, mislim, da bi se morali ponudniki v turističnem segmentu zdaj intenzivno pripravljati in dogovarjati za sodelovanje prav z vplivneži. Klasični oglasi v revijah ali portalih ne bodo dosegli pravih učinkov, saj je ljudem treba pokazati realno stanje v določenem kraju, regiji ali namestitvi kot tudi pri obisku turističnih znamenitosti, restavracij ali muzejev. Prav preko osebnih objav in neposrednih poročil, ki jih objavljamo na družbenih omrežjih in prikazujejo realno stanje, bodo ljudje počasi premagovali strah, ki je zagotovo pri mnogih prisoten. Tovrstne moči klasičen oglas zagotovo nima in tega tudi ne more doseči. Zdaj bi po mojem mnenju v ospredje resnično moral priti tisti pravi vsebinski marketing in ustvarjalci tovrstne vsebine.

Letos je potekala že druga sezona mojega gostovanja v oddaji Dobro jutro, a je to sodelovanje prav zaradi novega koronavirusa in vseh ukrepov za zdaj zamrznjeno, saj v studio ni bilo več dovoljeno vabiti gostov.

Kaj natanko je takšna medijska izpostavljenost prinesla naši blagovni znamki Nina potuje, je žal zelo težko izmeriti, saj ni nikjer zavedeno, koliko obiska bloga ali sledilcev na družbenih omrežjih je prišlo s tega naslova.

Tudi rezultate sodelovanja med naročnikom in vplivneži je izredno težko konkretno meriti, saj v Sloveniji veliko naročnikov meni, da se vse odvija zgolj okrog klikov in naročil. Mislim, da je na splošno premalo zavedanja, da se s tovrstnimi izpostavljanji na dolgi rok gradi prepoznavnost blagovne znamke in njena moč kot tudi zaupanje vanjo. Naročniki se morajo, zlasti v primeru sodelovanja v blogovskih prispevkih, zavedati, da  gre za stalne zapise, ki bodo bralcem na voljo tudi po izteku sodelovanja, kar pomeni, da bodo določene rezultate dosegali še dolgo zatem. Prav tako menim, da veliko naročnikov ne zna izkoristiti tovrstnega sodelovanja in nastale vsebine, saj se zatakne že pri njenem deljenju. Nenazadnje pa so se za sodelovanje odločili prav zaradi vsebine.

Zagotovo je najpomembnejši doseg – v našem primeru govorimo o bloganju in številu bralcev –, medtem ko so preostala družbena omrežja zgolj »bonus«. A ker smo popotniško usmerjeni, so pomembne tudi dobre fotografije in seveda prave, relevantne informacije. Večino ljudi namreč zanimajo odgovori na konkretna vprašanja.

Zavedati se je treba tudi tega, da mora biti sodelovanje med vplivnežem in naročnikom usklajeno. Vse prevečkrat opažam, da določene osebe predstavljajo stvari, ki so jim glede na njihovo temo povsem tuje. Če malo karikiram, vsak lepotni bloger pač ne more biti tudi pristen popotniški bloger, ali nasprotno.

Prav to bi moralo biti zlato pravilo in vodilo vseh nas, tako vplivnežev kot tudi naročnikov. Sama se namreč ne odločam za sodelovanje, ki ga ne bi mogla na pameten način zapeljati skozi našo popotniško temo in ki se ne ujema s podobno filozofijo.

Tukaj moramo biti vsi v prvi vrsti pošteni do sebe. Če nisi navdušenec nad aktivnostmi na prostem, boš pač težko zagovarjal in na dober način promoviral tovrsten življenjski slog. Naročniki se morajo pri tem zavedati, da bo promocija preko napačnih kanalov, četudi zelo uspešnih na svojem področju, prej izpadla smešno kot pa uspešno.

Delo v družinskem podjetju ima tako svoje prednosti kot slabosti, a zagotovo je ena od največjih prednosti prav ta, da sem lahko bolj fleksibilna, kot če bi bila zaposlena v kakšnem drugem podjetju. To mi vsekakor omogoča več časa za potovanja in razvijanje bloga.

V družinskem podjetju Prekom se ukvarjamo s proizvodnjo delov za podvozje za starodobnike in luksuzna vozila. Edina povezava z bloganjem je ta, da kakšno službeno potovanje izkoristim tudi za raziskovanje obiskanega kraja in si tako zagotovim novo vsebino na blogu. Žal mi je le to, da znanja, pridobljenega z bloganjem, ne morem v podjetju bolje uporabiti, saj gre za majhno podjetje, kjer so sredstva za oglaševanje vedno precej pereč problem. Zaradi narave našega dela bi bila za vsebinski marketing potrebna precejšnja finančna injekcija, saj smo skoraj 100-odstotno izvozniki in so naše ciljne stranke razpršene po vsem svetu.

Absolutno je moja največja želja, da bi pisanje in ustvarjanje vsebinskega marketinga omogočila preživetje celotni družini in tako ne bi bili omejeni z lokacijo življenja. Verjetno bi sicer še vedno ostali v Sloveniji, saj je država odlična za kakovostno življenje in vzgojo otrok, a bi se zagotovo večkrat podali na pot za daljša obdobja. Poleg tega pa je šolanje od doma oziroma na daljavo v času pandemije dobilo potrditev, da se tudi to da.

Na srečo pa smo zdaj ravno nekje na polovici, saj blog že lahko pokrije plačo za eno osebo. Sicer je ta še vedno nižja od povprečne slovenske plače, a če si skromen, se da tudi s tem preživeti. Prav to pa me navdaja z upanjem in optimizmom, da se mi želja vendarle enkrat uresniči.

Vsi se resnično premalo zavedamo, kako bogato je naše življenje v Sloveniji. Kljub majhnosti imamo neskončno možnosti za krajšanje našega prostega časa in raziskovanje, sploh manj poznanih kotičkov, ki jih v Sloveniji nikakor ne zmanjka.

Pravzaprav so prav tovrstne destinacije pri nas vedno v ospredju, zato boste na blogu redko zasledili omembo tipičnih turističnih krajev – če že, pa vedno v povezavi s skritimi kotički. Osredotočamo se zlasti na naravo, lokalne ponudnike in pristna doživetja in mislim, da je prav trenutna situacija pokazala, da je to edini pravi način za ohranjanje turističnih lepot in našega okolja.

Bolj kot restavracije bi priporočala obisk kmečkih turizmov oziroma kmetij odprtih vrat, kjer se praviloma vedno dobro jé in kjer je vsak obiskovalec dobrodošel. Sami zelo radi zavijemo na Kras, v Goriška Brda ali Vipavsko dolino in včasih z nerodnostjo priznam, da določenih slovenskih regij tudi sama ne poznam pretirano dobro. Prav zato smo na nek način zaprtja mej celo veseli, saj smo že zdaj odkrili mnogo prekrasnih kotičkov, za katere niti nismo vedeli, da sploh obstajajo.