V slovo Draganu Arriglerju

Seveda smo ga poznali, Dragana, državnega uslužbenca, diplomiranega pravnika s pravosodnim izpitom, ki se je odpovedal karieri in se povsem predal fotografiji. Fotografi so vidci, vidijo tisto, kar drugi gledamo, a ne vidimo.

Dragan ni bil šolan fotograf, amater je bil, ljubitelj, ki je do bolečine zaznal lepoto v objektivu in še huje, vse, kar to lepoto in popolnost moti in onesnažuje. Tega ni prenesel, raje se je umaknil, kot da bi se zapletal z nemarneži, dovoljdobreži in zahrbtneži. Raje je imel stvari, njihovo tiho popolnost in lepoto, svetlobo, ki kot božanska luč ožarja svet, ga boža, privzdiguje in razkriva, tihožitja, prezenco objekta, geometrijo lepote.

Osvojil je priznanja in nagrade, ki so bila na voljo. Kot član znamenite študentske fotografske skupine ŠOLT, kot ud enkratne Delove oziroma Jocove reporterske ekipe je videl preko meja in pomagal spreminjati podobo sveta. Kadar ga je ta razjezila, je sedel za tipkovnico in zapisal, kar nam gre. Z veliko duha in humorja je znal tudi z besedami odslikavati novi in stari svet, ko naj bi bilo vse drugače ali pa tudi ne. Utrudil se je.

Kot bi se na obletnici mature srečevali ljudje, ki so naredili najboljše stvari v zgodovini slovenskega oglaševanja, je zapisal ob vabilu na vsakoletno srečanje prijateljev v čast novega leta. Ponosen sem, da se je med nami počutil, zamerim mu, da ga ne bo.