»Zakonska ureditev oglaševanja škodljive hrane je nujno potrebna«

Nedavno objavljeno poročilo komisije EAT-Lancet poziva k prehodu na prehrano, v kateri prevladuje raznolika polnovredna hrana rastlinskega izvora (zelenjava, sadje, stročnice in žita) in k zmanjšanju potrošnje hrane živalskega izvora. »Medtem pa nas oglaševanje, ki smo mu izpostavljeni v našem prostoru, nagovarja k nezmerni potrošnji nezdrave hrane z veliko vsebnostjo živil živalskega izvora in visoko predelane hrane,« pravijo pri fundaciji Umanotera in dodajajo, »da je ob zaostrovanju okoljske krize in porastu s prehrano povezanih bolezni nesprejemljivo, da še vedno dopuščamo – in celo z javnimi sredstvi podpiramo – oglaševanje hrane, ki dokazano škoduje zdravju ljudi in okolja.«

»Potrebujemo močnejšo regulacijo, nadzor in sankcije«

Nicola Wilks, sodirektorica in soustanoviteljica britanske mreže Adfree Cities, intervju s katero si boste lahko prebrali tudi v novem MM-u, pravi, da smo v javnem prostoru in na družbenih omrežjih izpostavljeni oglasnim sporočilom, če to hočemo ali ne. »Oglaševanje nas spodbuja k brezglavi potrošnji, zato imajo lokalne in nacionalne oblasti nalogo pomagati ljudem, da sprejemajo bolj zdrave prehranske odločitve,« poudarja.

Uspešne prakse omejitev oglaševanja

Med uspešnimi praksami omejitev oglaševanja je nizozemski Haarlem, ki je prvo mesto s prepovedjo oglaševanja industrijsko pridelanega mesa. Na londonski podzemni železnici so leta 2019 odstranili oglase z nezdravo hrano in ocenjujejo, da bi Nacionalna zdravstvena služba (NHS) s tem lahko privarčevala več kot 200 milijonov funtov zdravstvenih stroškov. V Grenoblu, Sao Paulu in Bristolu pa vzpostavljajo javne prostore brez oglasnih površin, saj to prepoznavajo kot dodano vrednost za kakovost življenjskega okolja v mestu.

Kaj pa samoregulacija?

Urška Ušaj iz Slovenske oglaševalske zbornice pojasnjuje, da je Slovenski oglaševalski kodeks iz leta 2009 na nekaterih področjih (oglaševanje na spletu, oglaševanje vplivnežev)  že nekoliko zastarel, zato trenutno poteka njegova prenova. Dodaja, da Oglaševalsko razsodišče oglaševanja ne presoja na svojo pobudo, temveč le v primeru, če nekdo domnevno sporni oglas prijavi. »Poleg tega oglaševalsko razsodišče nima izvršilne vloge, ampak lahko oglaševalce samo poziva k spremembam. Spodbudno je, da podjetja te spremembe pogosto tudi upoštevajo,« je razložila.

Julija Somrak, kreativna direktorica pri oglaševalski agenciji DROM Agency, dodaja, da tudi v kreativnem sektorju ne moremo računati na samoregulacijo industrije. »To je dirka do dna. Vedno bo nekdo, ki bo izvedel škodljivi oglas naročnika, zato potrebujemo zakonske predpise, ki omejujejo oglaševanje,« je prepričana. Pravi, da je industrija tista, ki mora prepoznati zdravo prehrano kot tržno nišo, saj je čedalje večji del prebivalstva ozaveščen o človeku in okolju zdravi prehrani in si take prehrane tudi želi. »To bi skupaj z jasnimi predpisi na področju oglaševanja predstavljalo tudi podlago za novo kreativno razmišljanje in ustvarjanje odgovornega oglaševanja,« je zaključila.