Žiriranje kot možganski fitnes in bomba navdiha

Pod črto gre tako za dragoceno nabiranje znanja kot tudi vpogled na odprto oglaševalsko morje, s katerim po besedah nekaterih sogovornikov vedno težje ohranjamo stik.

Žiriranje je v prvi vrsti čast in potrditev lastnega dela, pa tudi zanimiva učna izkušnja. Če ocenjujete dela na domačem fesitvalu, je prijav v najboljših časih nekaj sto, navadno pa nekaj deset. Popolnoma drugače je na nekaterih tujih festivalih, ko se številke povzpnejo na več tisoč kulturno in produkcijsko zelo raznolikih oglasov. Ne gre le za »spopad« oglaševalskih mišic, temveč, kot pravijo naši sogovorniki, tudi za vpogled v kulturo in ne nazadnje duh časa.

Primer zeitgeista sem sam močno občutil pri nedavnem žiriranju (kot član žirije predstavnikov medijev) na beloruskem festivalu White Square, ki velja za nekakšen regijski festival nekdanjega vzhodnega bloka oziroma sovjetskih republik. Žirirali smo v celoti preko spleta, saj je bila pot v Belorusijo nemogoča iz vsaj dveh razlogov. Prvič, zaradi še vedno trajajoče pandemije, in drugič, tudi nestabilne politične situacije. Vprašanja članov žirije vodji projekta tekmovalnega dela festivala, kot je na primer, kolikšno težo in odmevnost so imele kampanje o policijskem nasilju, so načeloma ostala neodgovorjena. Tudi sicer so se organizatorji strogo odmaknili od kakršnih koli političnih tematik (kar pa seveda ne velja za prijavljena dela). Je pa bila zato zaradi nejasnosti oziroma bolje rečeno odsotnosti ocenjevalnega sistema toliko bolj zabavna na trenutke zelo improvizirana razprava žirije, ki je bila resnično mednarodna – od Tajca preko Filipinke in Libanonke do Slovenca. Predsednik žirije, Estonec Hando Sinisalu, sicer direktor podjetja in istoimenskega portala Best of Marketing, govori počasi in umirjeno. Sam po lastni oceni govorim vsaj dvakrat hitreje od njega, kolega iz Indije pa štirikrat hitreje od mene. Razlike med tekmovanji in posledično žiriranjem so lahko zelo različne tudi z organizacijskega vidika, kar so izpostavili tudi sogovorniki. Naj najprej podam svoj primer. Če na primer na Epici, oglaševalskem tekmovanju, kjer okrog 4000 prijavljenih del ocenjujemo novinarji mednarodnih publikacij, prevladujejo dela zahodnoevropskih držav in Severne Amerike ter delno Azije, pri čemer prijavitelji kar tekmujejo z ustreznimi obrazložitvami v angleščini, je bilo na festivalu Hipnozis (Madžarska) in delno tudi na White Squareu precej drugače. Ne le, da nečesa ne moreš razumeti (ker ti na primer monolog v madžarščini brez podnapisov ne pove veliko). Dobesedno nič ti ni jasno o projektu, ki ga moraš na primer oceniti z oceno od 1 do 10. V nasprotnem primeru, ko dobiš ustrezno pojasnilo, dobiš praktično mini turnejo po lokalnem oglaševanju in obogatitev lastnega znanja, kar je poleg novih poznanstev po ugotovitvah sogovornikov tudi največja dragocenost žiriranja v mednarodnem okolju.

Delo v žiriji ni odvisno od tega, ali koga poznaš

Žiriranje je za Janeza Rakuščka, izvršnega kreativnega direktorja v Luni TBWA, vedno posebna izkušnja. Pravi, da ima to srečo, da se je v različnih domačih in mednarodnih žirijah znašel kar velikokrat: od domačega SOF-a, Effieja in Zlatega bobna do prestižne žirije ADC*E, kijevskega festivala KIAF, črnomorskega gruzijskega festivala Ad Black Sea pa vse do velike žirije AdStars, kjer je sodeloval v južnokorejskem Busanu. »Razlike med slovenskimi in mednarodnimi žirijami seveda so. Pri tem ne gre toliko za to, da se člani domačih žirij med seboj dobro poznamo, kot za to, da smo večino prijavljenih del že videli v vsakdanjem medijskem prostoru,« poudarja. Kontekst zatemnjene žirantske sobe zanj ustvarja povsem drugačne pogoje percepcije kot kontekst vsakdanjega spremljanja oglaševalskih akcij. »V resničnem življenju smo soočeni z drobci komunikacij, ki jih lahko povežemo ali pa tudi ne. V žirantski sobi spremljamo koncentrirane video prikaze, ki močno poudarjajo pozitivne strani kampanje in seveda izpustijo vse, kar morda ni bilo tako zelo briljantno. Žirija tako pravzaprav ocenjuje oglase, ki so bili zasnovani in izdelani zato, da promovirajo oglase, v kontekstu dolgega 'oglasnega bloka za oglase', saj si video predstavitve sledijo druga za drugo. Pri tem so dolgoletne izkušnje zelo koristne, saj lahko žirant s kilometrino precej hitro prepozna pretvarjanje in pretirano olepševanje,« ugotavlja Rakušček.

Naloga žirije je po mnenju Vladana Srdića, digitalnega umetniškega direktorja v Studiu 360, da po najboljših močeh pozorno in nepristransko pregleda prijavljena dela ter jih umesti v koordinantni sistem lastnih, splošno uveljavljenih profesionalnih vrednot in dobrih praks. Ne glede na geografsko lokacijo verjame, da so vse dobre žirije približno enake. »Seveda je razlika v bolj raznolikem ozadju članov žirije: njihovih življenjskih, profesionalnih izkušenj, ekonomskih moči in zeitgeistu posamezne regije. V zadnjem času je vpliv epidemije oziroma tehnologije na način dela precejšen. Žirije so digitalno razpršene po vsem svetu, komunikacija poteka preko spleta in brez živih interakcij, kar močno pogrešam,« nam je povedal Srdić. Žepna velikost slovenskega trga in posledično celotne komunikacijske panoge je po njegovih besedah sicer značilnost tega prostora. Odličnost zanj vedno potrebuje drugačen zorni kot, ki narekuje nova pravila in omogoča unikatne rešitve. »Delo v žiriji ni odvisno od tega, ali koga poznaš, temveč le od lastne integritete, razumevanja procesov in profesionalnih standardov. Je hkrati individualno in timsko delo, s tujci ali znanci vred. Z občudovanjem sprejemam resnično izvirnost, izvedbeno odličnost, strast in ljubezen, ki premikajo meje in aktivno vključujejo tako javnost kot kapital v rešitev dejanskih težav sedanje družbe,« pravi.

»Odličnost vedno potrebuje drugačen zorni kot, ki narekuje nova pravila in omogoča unikatne rešitve. Delo v žiriji ni odvisno od tega, ali koga poznaš, temveč le od lastne integritete, razumevanja procesov in profesionalnih standardov. Je hkrati individualno in timsko delo, s tujci ali znanci vred,« je prepričan Vladan Srdić, digitalni umetniški direktor v Studiu 360.

Mednarodno okolje vam da širino

»Stare dobre domače žirije v Bernardinu so bile pač divje in legendarne. Na tistem bizarnem planetu v kletni sobi smo prežvečeni prežvečili vse. Le malo stvari se lahko  primerja s tem. Predvsem je bilo zanimivo spremljati odzive, ko se razvijajo polemike ob posameznih delih,« se spominja Gregor Žakelj, umetniški direktor v oblikovalskem studiu VBG. Po drugi strani se po njegovih izkušnjah v mednarodnem okolju hitro pokažejo kulturne razlike med posameznimi regijami, ki so zgodovinsko, ideološko ali politično pogojene. »To je nekaj, česar ne pričakuješ, in se moraš vedno znova na to pripraviti. To ti pozneje da širino. V domačih žirijah tega ni in bolj spremljaš, kdo zna stopiti ven iz svoje agencije in kdo ne. No, meni je bilo lažje, saj v vseh več kot osmih žirijah nisem pripadal nobeni od njih,« pravi Žakelj.

Gregor Žakelj, umetniški direktor v oblikovalskem studiu VBG, opaža, da se delo kreativca v agenciji spreminja – in to ne na bolje. (Foto: Urša Culiberg)

Katja Petrin Dornik, kreativna direktorica v agenciji Herman & partnerji, ima mednarodne izkušnje z žiriranjem na festivalih ADC*E, Zlati boben in New York Festivals. Slednje je potekalo preko spleta in kot pravi, ji ni pustilo močne osebne izkušnje, razen tega, da so bila dela, ki so jih ocenjevali, na svetovni ravni. Prva dva omenjena pa sta potekala v živo in ji pustila zelo pozitiven vtis. »Ko sediš s kolegi z vsega sveta, debate dobijo drugačno raven inspirativnosti in svežine. Dejstvo, da nihče nikogar ne pozna, pa prinese tudi opazno mero dobrodošle neobremenjenosti, celo netaktnosti. Manj je debate v rokavicah in se mestoma zdi bolj brezkompromisna. Je pa vsako žiriranje, tako mednarodno kot domače, dragocena izkušnja, ki izhaja iz dejstva, da se v eno sobo za nekaj dni usede skupina ljudi in nemoteno deli skoncentriran fokus.«

»Pri nas žal še vedno prevečkrat pretehta želja po nagovarjanju čim širšega občinstva, kar posledično neizprosno vodi v mlačnejše rešitve,« opaža Katja Petrin Dornik, kreativna direktorica v agenciji Herman & partnerji.

Tako domača kot mednarodna žiriranja so po mnenju Roberta Bohinca, kreativnega direktorja v Futuri DDB, pomembna za razvoj kreativne širine posameznega žiranta. »Osvežujoče je namreč prisluhniti relevantnim komentarjem ali debati stroke o tvojem delu, najsi bo to doma ali v tujini. Kritike pomagajo, da so naslednja dela še boljša, pohvale pa močneje začrtajo obstoječo vizijo,« opaža. Za Mirko Modrinić, kreativno direktorico pri Pristopu, je glavna razlika znanje o povprečnem kreativnem prispevku na trgu. »Ko ocenjujemo dela z lokalnih, torej dobro poznanih trgov, dajemo glavno nagrado najboljšemu delu na tem trgu. Včasih je odlično delo, ki si zasluži nagrado, včasih pa je le najboljše na trgu in s kreativnega vidika ni presežek. Nasprotno smo pri ocenjevanju na mednarodnih festivalih precej bolj striktni in nagrajujemo le izjemna dela.«

»Ko ocenjujemo dela z lokalnih trgov, torej dobro poznanih, dajemo glavno nagrado najboljšemu delu na tem trgu. Včasih je odlično delo, ki si zasluži nagrado, včasih pa je le najboljše na trgu in s kreativnega vidika ni presežek. Nasprotno smo pri ocenjevanju na mednarodnih festivalih precej bolj striktni in nagrajujemo le izjemna dela,« pravi Mirka Modrinić, kreativna direktorica na Pristopu.

Od spanja med žiriranjem do intervjujev na cesti

Včasih 12 ur in še dlje trajajoča (tudi večdnevna) žiriranja seveda ne spremlja le »strogo« delo, temveč tudi zanimivi pripetljaji, ki so podlaga za anekdote. Janez Rakušček ima v zelo lepem spominu žiriranje v korejskem Busanu, ki je kot drugo največje južnokorejsko mesto industrijsko, logistično, univerzitetno in kulturno središče, kjer Evropejci niso najbolj pogosti obiskovalci. »Po 36-urnem poletu iz Ljubljane preko Moskve in Pekinga me je na letališču pričakala ogromna Samsungova limuzina z državniškimi zastavicami festivala in uniformiranim šoferjem ter me odpeljala v hotel. Med sprehodi po središču Busana sem zaradi svoje evropske pojave pritegoval kar veliko pozornosti, mimogrede kar na cesti dal dva radijska intervjuja in kar se da vljudno odklonil vabilo na večerjo, ki mi jo je prijazno ponudil mimoidoči.« Tudi v Batumiju, črnomorskem gruzijskem letovišču, so po Rakuščkovih izkušnjah lepo poskrbeli za žirante, a so imeli za to precej dober razlog. »Eden od glavnih pokroviteljev festivala je bila gruzijska turistična organizacija, ki se je dobro zavedala, da bo 30 ljudi iz različnih evropskih držav navdušenih nad Gruzijo in da bodo o tem pripovedovali svojim prijateljem in znancem doma. Kar dober način za promocijo turistične destinacije, bi rekel.«

Vladan Srdić je pred leti žiriral z raznoliko mednarodno strokovno ekipo iz Anglije, Finske, Hrvaške in Rusije na njemu najljubšem festivalu Magdalena v Mariboru. Celoten proces je potekal precej sproščeno, zabavno in z veliko kritične debate (tudi čez noč), kot se po mnenju Srdića tudi spodobi za tekmovanje mladih kreativcev. »Verjetno pa so intenzivne festivalske 'aktivnosti' utrudile ruskega člana žirije, ki je sredi ocenjevanja sede globoko zaspal. Tako se je nenadoma spremenil v enega od razstavnih 'eksponatov' in smo ga morali 'oceniti' skupaj s preostalimi prijavami. Prijeten spanec je nadaljeval prekrit s samolepilnimi lističi, ki so nam bili v pomoč pri oddaji glasov,« se spominja Srdić.

Kdo je Oto Pestner?

Ker so bila njegova mednarodna žiriranja pretežno spletne narave, Robert Bohinec izpostavlja podoben primer, ki se je zgodil pred približno sedmimi leti. Tedaj so v okviru mednarodne mreže imeli redna srečanja regijskih kreativnih direktorjev. Ogledovali in komentirali so dela posameznih držav, kar ima za zelo poučno izkušnjo. Ko smo prišli na vrsto Slovenci, je mednarodnim kolegom ponosno pokazal akcijo za ponovno uporabo izdelkov. Navdušila jih je osnovna ideja, niso pa mogli razumeti, zakaj toliko poudarka na pevcu. »Bolj ko sem jim hitel razlagati, kdo je Oto Pestner in kako radi ga imamo Slovenci, manj so razumeli. Na SOF-u je bila zgodba drugačna, domači žirantje so se zaljubili tako v osnovno idejo kot tudi v našega ponarodelega zimzelenega Ota in kampanji složno podelili kar dve veliki nagradi. To je eden od razlogov, zakaj s(m)o pomembni lokalni ustvarjalci oglasov – ker popolnoma drugače razumemo lokalne posebnosti.«

»Za naše mednarodne kreativne uspehe je sila nevarno, če se zapremo v udobno Slovenijo, kjer počasi lagodno ustvarjamo,« je prepričan Robert Bohinec, kreativni direktor v Futuri DDB.

Po drugi strani po besedah Gregorja Žaklja vse ostane za zaprtimi vrati, kar je zanj edino pravilno in bi tako tudi moralo ostati. »Lahko povem le zase, da sem vsaj na nekaj prvih žiriranjih seveda večkrat upravičeno 'znorel' in da imam menda rekord, kjer so se o mojem delu 'pogovarjali' tudi več kot pet ur. Od Burinčka do Bernardina poznam vsak kamen. Kljub vsemu so se spletla nepozabna poznanstva in prijateljstva, ki bodo ostala za vedno,« se spominja Žakelj.

Večja »porcija« prijavljenih projektov, večji kreativni adrenalin

Tako kot pridemo polni z različnih delovnih izmenjav, tudi mednarodne žirije pomenijo obogatitev poklicnega vsakdanjika. Stik s tujino je s stališča kakovosti dela za Roberta Bohinca zelo pomemben. »Vedno, ko se je pojavila priložnost, da bi odšel v tujino na izobraževanje oziroma praktično izkušnjo, sem jo pograbil z obema rokama. Poleg dodatnega znanja in mednarodnega vpogleda sem običajno dobil uporabne stike, s katerimi sem še danes v navezi. Podobno je z žirijami, izkušnja je krajša, vendar pomaga ohranjati stik z odprtim morjem. Za naše mednarodne kreativne uspehe je sila nevarno, če se zapremo v udobno Slovenijo, kjer pooočasi lagodno ustvarjamo.«

Po drugi strani Vladan Srdić izpostavlja veliko število prijavljenih del in projektov na mednarodnih festivalih. »Na festivalu AdStars jih je več kot 14 tisoč. Kot član preliminarne spletne žirije sem se ga udeležil že trikrat, letos pa sem od organizatorja prejel še eno povabilo. Tolikšna porcija kakovostnih in občasno izjemnih projektov deluje kot inspiracijska bomba, ki zvišuje kreativni adrenalin,« meni Srdić. Po njegovih besedah gre za posebno vrsto možganskega fitnesa, ki omogoča, da pridobiš neposreden vpogled v mednarodna dogajanja in začutiš prihajajoče komunikacijske trende. »Priznam, da sem se v vsaki žiriji nečesa naučil. To je tudi razlog, zakaj z veseljem sprejmem skoraj vsa vabila – zadnja leta sicer veliko raje predavam, kot žiriram,« je povedal Žakelj.

Dodana vrednost osebnih stikov

Najpomembnejša dragocenost članstva v mednarodnih žirijah so po besedah Janeza Rakuščka osebni stiki, ki se vzpostavijo med pogovori, razpravami in druženji. Najbolj »demokratično« in odprto vzdušje je zanj brez dvoma na žirijah evropskega Kluba umetniških direktorjev (ADC*E), ki odprtost spodbuja tudi s posebno klavzulo. V vsaki žiriji je mladi kreativec iz ene od evropskih držav, ki sicer ne sme glasovati, vendar lahko v vsakem trenutku izrazi svoje mnenje in enakopravno razpravlja z največjimi evropskimi kreativnimi zvezdami. Kot pravi Rakušček, malo zato, da mladi dobijo vpogled in izkušnje v potek žirantskega dela, malo pa tudi zato, da morda presojano kampanjo osvetlijo s povsem novega zornega kota. »Sproščeno, a vseeno resno vzdušje nato vlada ves čas žiriranja, med kosili in večerjami se pogovori marsikdaj odmaknejo od strogo oglaševalskih tem in postanejo tudi osebnejši. Nekoč sva se tako zadebatirala s Stevom Vranakisom, izjemnim Kanadčanom grškega rodu, ki je izvršni kreativni direktor Google Creative Laba v Londonu, vmes pa je bil dobro leto glavni kreativni direktor grške vlade in posebni svetovalec za kreativnost grškega premiera Kyriakosa Mitsotakisa. Spoznavanje izjemnih ljudi in njihovega načina razmišljanja je najdragocenejša stvar, ki jo lahko žirant odnese s seboj.«

»V resničnem življenju smo soočeni z drobci komunikcij, ki jih lahko povežemo ali pa tudi ne; v žirantski sobi spremljamo koncentrirane video prikaze, ki močno poudarjajo pozitivne strani kampanje in seveda izpustijo vse, kar morda ni bilo tako zelo briljantno,« pripoveduje Janez Rakušček, izvršni kreativni direktor v agenciji Luna TBWA. (Foto: Jure Eržen)

Manjši proračuni in intenzivnost okusa

Sogovornike smo povprašali še, ali lahko na podlagi tekmovanj v zadnjem času opredelijo določene trende v oglaševanju, pa tudi kje ima svoje mesto slovensko oglaševanje. Trendi gredo po opažanjih Modrinićeve v smeri drznosti, empatičnosti in občutljivosti na pomembne tematike. Od blagovnih znamk se pričakuje, da bodo vodile, se udejstvovale in spremenile stvari na bolje. »Včasih to resnično pomeni drzne korake in reševanje problemov, ki razdvajajo javnost. Na majhnih trgih, kot je naš, je trenutno največja razlika v tipu nagrajenih oglaševalskih akcij,« je povedala.

Po mnenju Roberta Bohinca se slovensko oglaševanje lahko mirno meri z regijo Adriatik, občasno pa tudi širše. »Pri slednjem ne govorim o veličini proračuna, temveč ideje. Slednjo zagotovo lažje pravilno zbrusiš in usmeriš, če poznaš trende, ki jih po navadi lepo povzamejo zmagovalna dela največjih festivalov.« Tudi Petrin Dornikova pri tem opozarja na razlike v proračunih, ki so žal dejstvo. »Bi pa izpostavila meni pogosto frustrirajočo posebnost, da pri nas žal še vedno prevečkrat pretehta želja po nagovarjanju čim širšega občinstva, kar posledično neizprosno vodi v mlačnejše rešitve. Če parafraziram: če želi biti oglas všečen vsem okusom, izgubi intenzivnost okusa,« je povedala.

V marketinškem mehurčku še vedno prisotnih ogromno mitov

So pa nagrade s kreativnih festivalov po mnenju Janeza Rakuščka napačna metrika za presojo kakovosti oglaševalskih akcij ali nacionalne komunikacijske industrije. »Naša naloga ni osvajanje kreativnih nagrad, ampak grajenje prihodnosti blagovnih znamk,« poudarja. Pri tem se sklicuje na analizo Petra Fielda, ki jo je izdal angleški Inštitut oglaševalskih praktikov (Institute of Practitioners in Advertising, IPA). Ugotovitve kažejo, da učinkovitost nagrajenih akcij stalno pada nekje od leta 2008 in je danes dosegla povprečnost. »Nagrajene kampanje torej na trgu dosegajo povprečno enako učinkovitost kot nenagrajene. Eden od poglavitnih razlogov za ta padec je kratkoročna usmerjenost komunikacij, ki jo zelo dobro vidimo tudi na kreativnih festivalih. Velikokrat zmagujejo res domiselne, a kratkoročne aktivacije, ki hitro prinesejo milijarde ogledov in interakcij, če lahko verjamemo metrikam spletnih velikanov, a globlje analize so pokazale, da potrošniki ne razmišljajo na takšen način,« ugotavlja Rakušček. Temeljno delo pri znanstvenem pristopu k komunikacijam je po njegovem mnenju opravil Andrew Ehrenberg in predvsem njegova naslednika, profesorja Byron Sharp in Jenny Romaniuk z Ehrenberg-Bassovega Inštituta Univerze Južne Avstralije, nedvomno vodilne znanstvene marketinške ustanove na svetu. »Z ekonometrično analizo vrste blagovnih znamk iz povsem različnih sektorjev so avtorji pokazali, da v marketinškem mehurčku še vedno velja vrsta mitov, ki nimajo nobene zveze z ekonomsko realnostjo in vedenjem resničnih ljudi v resničnem svetu. Hkrati so postavili nekaj univerzalnih, empirično dokazanih tržnih zakonov, ki bi jih moral poznati vsak, ki dela v marketingu ali oglaševanju,« je prepričan. Ob tem dodaja, da so raziskave Ehrenberg-Bassovega Inštituta nadgradili praktiki, kot sta Phil Barden, ki je sistematično dekodiral proces odločanja potrošnikov, in Wiemer Snijders s knjigo Eat Your Greens (Pojej svojo zelenjavo). Teoretično podlago novih spoznanj marketinške učinkovitosti pa po njegovih besedah predstavljajo empirične raziskave vedenjskih psihologov in ekonomistov, kot so Amos Tversky, Daniel Kahneman, Rober Cialdini in Richard Thaler. »In čeprav se na prvi pogled zdi, da znanstveni pristop keativnost omejuje, je v resnici prav nasprotno. Daje nam preprosto svobodo, da razmišljamo in delujemo bolje. Seveda je lepo dobiti nagrado na festivalu, a pravo merilo za kakovost komunikacijskih akcij je položaj blagovne znamke, za katero ustvarjamo. Če raste, če se njena tržna penetracija povečuje, potem smo vsi skupaj svoje delo opravili tako, kot je treba; in če znamka tekmuje v mednarodnem prostoru, potem smo kakovost svojega dela dokazali tudi v širši konkurenci. Ne glede na to, ali se nam s police v sejni sobi smehlja lesketajoč kipec ali ne.«

Razvoj ali obstoj panoge?

Žakelj ocenjuje, da je slovensko oglaševanje v zelo nezavidljivem položaju. »Če zanemarimo nekaj svetlih točk in dela, ki so 'festivalska', oziroma, če se enostavno zapeljemo po kateri od ljubljanskih vpadnic, bomo hitro ugotovili, da smo oglaševanje zamenjali s ceneno ponudbo tega in onega. Za to stanje ni neposrednega krivca – je seštevek več dolgotrajnih dejavnikov, ki so pripeljali do tega. Če sem lahko še malce bolj grob: delo kreativca v aganciji se spreminja in to ne na bolje.« 

Za kakovosten razvoj oziroma v tem trenutku bolj za obstoj panoge so po besedah Vladana Srdića nujni dejavniki razvitost, kupna moč, stabilnost in velikost trga, zdrava konkurenca ter ozaveščenost oziroma razgledanost upravljavcev in lastnikov blagovnih znamk, skupaj s družbenimi, političnimi in zdaj tudi zdravstvenimi dejavniki. »Sami lahko presodite, kje smo trenutno,« dodaja Srdić.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, julij-avgust 2021, #481-482. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.