»Jadran je naslednje poglavje evropskega luksuza«

Toda kot poudarja, tega trga ni mogoče osvojiti, temveč ga je treba razumeti. Sogovornici, s katero smo se pogovarjali o trendih, kot je tihi luksuz, boste lahko prisluhnili tudi na okrogli mizi v okviru Weekend Media Festivala, ki bo med 18. in 21. septembrom v Rovinju.

Luksuz je predvsem občutek. To je lahko jutro na terasi, ko se svetloba preliva čez morje, ali potovanje, na katerem spoznavam svet in sebe. Predmet ima sam po sebi vrednost le, če je vtkan v zgodbo in nosi globlji pomen. Luksuz ni samo v tem, kar posedujemo, temveč tudi v načinu, kako je nekaj ustvarjeno. Je v veščih rokah mojstrov, izbiri materialov in procesu. Uživanje v luksuzu je izkušnja, ki nas estetsko navdihuje, intelektualno obogati in čustveno gane. Pravi luksuz ni v materialni vrednosti, temveč v tihih, globokih trenutkih, ko začutite, da ste točno tam, kjer morate biti, z ljudmi, s katerimi želite biti.

Vedno sem izbirala kose, ki imajo svoj jezik, ki se ne sliši na glas, a se prepozna v popolnosti izdelave. Privlači me lepota, ki ne potrebuje razlage, ampak se razkriva sama od sebe. Najlepše je, ko vas prepoznajo tisti, ki jim ni treba vprašati, kaj nosite, saj jim odgovor daje že vaš odnos, ne pa etiketa.

Rada bi poudarila, da je zelo pomembno, da se vrnemo k protokolu oblačenja. Oblačila in način oblačenja so bili stoletja eden od ključnih elementov za preučevanje in razlago zgodovine in družbenih odnosov. Najboljši izdelki danes niso tisti, ki se bleščijo, ampak tisti, ki objemajo. V dobi algoritmov je čustvo najmočnejša diferenciacija.

Vedno zgodba in kakovost. Ekskluzivnost je kratkotrajna, če nima temeljev. Kakovosten kos postane del vas, vaših gest, vašega načina gibanja skozi svet. Luksuz je kot parfum – čuti se, tudi ko ga ne kažete. Izdelek ni več v središču – občutek je. Kupec ni »tarča«, ampak protagonist.

Tihi prestiž je moč odsotnosti hrupa – ko ni treba ničesar poudarjati, pa je vse povedano. Govori skozi razkošje materialov, popolnost kroja in premišljeno preprostost. Postal je globalni fenomen, ker živimo v času, prenasičenem s signali, kjer je tišina postala najredkejši in najmočnejši znak. Moda je po svoji naravi spremenljiva, tudi vrednote, ki jih nosi, gredo skozi cikle. Iz tihega prestiža bi se morali naučiti lekcije, ki presega sezonskost, saj prava moč ni v glasnem dokazovanju, ampak v varnosti, ki prihaja od znotraj.

Gwyneth Paltrow pravi, da luksuz ni le predmet, ampak filozofija življenja – način, kako izbirate hrano, rituali, ki vas pomirjajo, atmosfera, s katero napolnjujete svoj dom, besede, ki jih izbirate, in slog, ki ga negujete. Gre za usklajenost med tem, kar nosite, kar počnete in kar ste.

Kultura slavnih še vedno oblikuje percepcijo luksuza, žal skozi površinski spektakel, a je zaznati vse več pristnosti, doslednosti in osebnega sloga, ki ga ni mogoče vsiliti, ampak se gradi skozi leta. Mlajše občinstvo čuti razliko med samim odrom in resničnim življenjskim slogom. Luksuz ni reflektor, ki vas osvetljuje od zunaj – to je svetloba, ki jo nosite v sebi, tista, ki ne zbledi, ko se ugasnejo žarometi.

Ker je postalo preveč prisotno in je izgubilo svojo redkost. Luksuz se vedno hrani z distanco, živi v prostoru med željo in možnostjo. Vse, kar se preveč sveti in nas spreminja v hodeče oglase, ima enako psihološko dinamiko kot oznake pripadnosti pri starodavnih plemenih. Pomanjkanje lastne identitete nadomeščamo s pripadnostjo vnaprej določenemu simbolu. To je privid moči, v resnici pa je odraz negotovosti.

Psihologija množic je že dolgo predmet akademskih raziskav, toda naša naloga kot komunikacijskih strokovnjakov je ponuditi drugačno pot. Namesto podrejanja logotipu gradimo individualni jezik sloga in se učimo prepoznavati vrednost onkraj površinskega blišča. Luksuz preneha biti luksuz, ko ni več oseben. Prav to bomo poudarili tudi na festivalu Weekend.18.

Še vedno obstaja močna privlačnost do statusnih simbolov, a vse več je tistih, ki iščejo subtilnost in prefinjenost. Naša regija ima eno od najredkejših oblik luksuza na svetu – tistega, ki ga ne morete spakirati v kovček. Jutra, ko morje diši po soli in smilju, sončni zahodi, ki kamen obarvajo v zlato, mize, na katerih se hrana ne servira, temveč pripoveduje, in mesta, katerih ulice so hkrati oder in muzeji. V našem nasmehu je gostoljubnost, ki ne potrebuje protokola, iz naših rok je razvidno delo, v zgodbah pa širina, ki povezuje Balkan in svet. Naša kolektivna dolžnost je ta luksuz prepoznati, varovati in graditi, ne skozi množičnost, temveč skozi vrednote, ki so nas oblikovale. Kajti če sami ne določimo svoje vrednosti, jo bodo drugi, naša identiteta pa je predragocena, da bi jo razlagal kdor koli drug namesto nas.