Pretirana korektnost zavira dobro oglaševanje

Mislim, da smo v fazi prvega piva. Torej, nismo še pri drugem pivu, ko bi zrahljali kravato. Nismo pri tretjem, ko bi odpeli kakšen gumb na srajci. In nedvomno nismo pri četrtem, ko bi glasno peli karaoke. Smo pa toliko sproščeni, da smo malo manj politično korektni. Ta pretirana korektnost je po mojem mnenju zaviralec vsega, kar dela oglaševanje dobro.

Veseli me, da v zadnjem času vidimo malenkost več izstopanja in drugačnosti. Tukaj bi še posebej izpostavil trgovce. Po večletnem zimskem spanju njihovega oglaševanja so se lansko leto prebudili in s tem spodbudili tudi znamke v drugih panogah, da delajo bolje.

Imamo pa še veliko prostora za napredek. Premalokrat se lotimo perečih tem, ki bi kakor koli polarizirale, tem, ki bi ljudem dale misliti, tem, ki so drugačne in nepričakovane. Rešitev je dokaj enostavna – začeti moramo delati z več odločnosti in več poguma. Pa kakšno pivo več lahko spijemo.

Podobnosti je veliko, razlika pa je predvsem v prevladujočem tonu in slogu. Mislim, da smo iz obdobja, ko je bil velik poudarek na petju in glasbi, prišli v obdobje, ko se več dela na humorju.

Nedvomno je kar nekaj del, ki bodo visoko kotirala v festivalskem ringu, a takega težkokategornika se (vsaj takole iz glave) ne spomnim. Mogoče pa ga do roka oddaje še dobimo.

Kar nekaj jih je –  med njimi so »The Icelandverse« za Visit Iceland, »The Bread Exam« za Spinneys in »Welcome Back« za Guinness. Oglas, ob katerem me še zdaj zmrazi, ko pomislim nanj, pa je »Lost Class« za Change the Ref.

Moj osebni zmagovalec je »When Harry met Santa«, ki je bil narejen za norveško pošto. Presenetljiv, ganljiv in predvsem zelo dober.