Ko komunikacija razkrije vodjo: od hudičevke v Pradi do zanikanja v krizi

Anna Wintour – moč brez prostora za druge

Anna Wintour ima nedvomno izjemen estetski čut in neizbrisen vpliv na svetovno modno industrijo. Do letošnjega poletja je kar 37 let urednikovala revijo Vogue. Zaposleni so jo poimenovali »jedrska Wintour«. Z razlogom. Zato ne čudi, da je njena nekdanja asistentka na podlagi teh izkušenj napisala roman Hudičevka v Pradi. Dvakrat je ob prevzemu uredniškega mesta, tako v Angliji kot v ZDA, brez sočutja odpustila skoraj vse sodelavce.

Njeno značilno voditeljstvo je temeljilo na spoštovanju, zgrajenem na strahu. V njem ni bilo prostora za razumevanje in odnose. Ostala je slepa za ljudi, ki bi soustvarili novo generacijo uredniške odličnosti. Nedavno je celo izjavila: »Samoumevno je, da bom za vedno ostala urednica Vogua – vsaj na področju tenisa in gledališča.« Izjava, ki bolj kot o samozavesti govori o nezmožnosti, da bi spustila vajeti.

V današnjem svetu bi moralo takšno voditeljstvo – s potlačeno ranjenostjo, s katero »krvaviš« po drugih – spadati v preteklost. Moč namreč ni v nadzoru – je v pogumu, da zaupaš sebi in drugim, brez maske »hudičevke«. Sočutje pa še zdaleč ni znak šibkosti, temveč zrelosti in notranje stabilnosti.

Judo zveza Slovenije – ko se zloraba sreča z manipulacijo

V krizah pokažeš svoj pravi značaj, večkrat poudarjam. A žal je takrat veliko bolj vidno neznanje kot znanje. To se je na začetku julija boleče razkrilo v odzivu Judo zveze Slovenije na obtožbe o spolnem in fizičnem nasilju njihovega trenerja Marjana Fabjana. Namesto odgovornega, empatičnega odziva, ki bi zaščitil šibkejše – žrtve –, smo videli vrsto obrambnih mehanizmov, ki v kriznem komuniciranju nimajo česa iskati. Zanikanje, relativizacijo in celo gaslighting  – podcenjevanje doživljanja drugega in psihološko manipulacijo.

Ko je vodstvo zveze izjavljalo: »To je predvsem slabo za judo. Še vedno ne verjamemo, da se je to res zgodilo. Fabi je pač takšen«, ni pokazalo voditeljstva, temveč odsotnost sočutja in nerazumevanje pomena krizne komunikacije. Judo naj bi temeljil na vrednotah, kot so spoštovanje, pogum, iskrenost, samokontrola, skromnost, čast in prijateljstvo. A prav v kriznem trenutku se je pokazalo, da te vrednote le visijo le na stenah pisarn športnih funkcionarjev kot lepe mašnice. V krizni komunikaciji so namreč namesto spoštovanja pokazali vzvišenost. Pogum so zamenjali s strahom pred resnico. Iskrenost je izginila v izmikanju. Čast pa je postala sinonim za obrambo ugleda juda – ne glede na žrtve.

Organizacija ne sme postati sama sebi namen

Oba primera odlično razkrivata, kaj se zgodi, ko vodja ali organizacija postaneta sama sebi namen. Pri Anni Wintour se 37 let voditeljstva ni odpiralo novi energiji ali drugačnim pristopom – Vogue je postal sistem, ki samoohranja svojo urednico. Tudi pri Judo zvezi Slovenije se je pokazala ista dinamika: zaščita ugleda športa je pretehtala zaščito ljudi, ki so ga soustvarjali. A to si pišimo za uho, bi rekel Kekec: ko vodje pozabijo, kdo je v središču delovanja organizacije, izgubijo kompas. Voditeljstvo namreč ni ohranjanje moči – je upravljanje z odgovornostjo do drugih.

Postherojsko voditeljstvo kot odgovor prihodnosti

Ali je še vedno treba biti »hudičevka«, da te spoštujejo, se mi poraja v mislih. Verjamem, da ne. Stavim na prihodnost voditeljstvom, ki ga dr. Miha Škerlavaj z Ekonomske fakultete v Ljubljani imenuje postherojsko voditeljstvo in je utemeljeno na sodelovanju, ranljivosti, učenju, etičnosti, medosebnem zaupanju, zavedanju drugih in skupni rasti.

Postherojski vodja tako vodi s komunikacijo, ki posluša, ne le govori. Daje prostor in ne jemlje glasu. Priznava napake in ne išče zgolj krivcev. Povezuje, ne deli. Sprašuje, ne vsiljuje odgovorov. Sočutje pri tem pa ni čustvena razneženost, temveč strateška moč, ki ustvarja varnost, pripadnost in zaupanje. Nova oblika moči kot tista, ki ne zatira, ampak omogoča.

»Takšen pač je« – najnevarnejši stavek organizacijske kulture

Ko nekdo reče »Fabi je pač takšen« ali »Anna je preprosto takšna«, se to resda sliši nedolžno. Celo razumevajoče. A s tem, ko vodjo – še posebej slavnega in z rezultati – opravičujemo z naravo njegovega značaja, sporočamo dvoje: da je dopustno ravnati drugače, če si dovolj »velik«, in da organizacija ne bo postavljala mej, če si dovolj vpliven.

Žal ugotavljam, da danes svet vse preveč ustvarja organizacijske kulture, kjer se moč enači z nedotakljivostjo. Kjer osebni slog postane izgovor za neodgovornost in kjer sistem postane soodgovoren za škodo – ker jo je dovoljeval, opravičeval ali celo prenašal naprej.

Komunikacija je ena od najmočnejših oblik vodenja. V njenem središču mora biti sočutje – sposobnost, da vidiš, slišiš in razumeš druge. Da ustvariš prostor, kjer je etika pomembnejša od imidža. Zato je komunikacija vest vsake organizacije. In vloga komunikatorjev? Biti njen glas poguma – tudi takrat, ko vsi drugi molčijo.