Ko vam UI natoči čistega vina

Iztisnila sva se skozi vrtljiva vrata v preddverje čudovitega hotela v novem Šanghaju in ona naju pozdravi: »Hello, poglejta, kaj so mi v hotelu podarili kot zvesti stranki!« »Oh vav, ohoho,« se navdušuje kolega: »Kakšna buteljka in kako si lepa, mmm!« Ona se mu oddolži: »In ti, poglej se, Ralph Lauren polo majčka!« K meni se ni niti dodobra obrnila, saj je s perifernim vidom že opravila analizo, da z moje, sicer lepo ukrojene obleke in pokončne drže, kot se za neprofesionalno balerino spodobi, ni prodiral noben našitek z dokazom prestižnega mainstream znamčenja. Nekaj potenciala sem sicer pokazala z nakitom iz družinske zbirke, a ker nobena oblika ni poosebljala Van Cleefovih rožic, nisem opravila kvalifikacij za petelinji ples. Mojega notranjega otroka pa je vse skupaj razigralo in je iz torbe hotel začeti vleči moje nove superge Feiyue. Razložila sem mu, da se cvetoberu prisostvujočih platneno-gumijaste superge ne bodo zdele posebej imenitne, samo zato, ker so jih kitajski predniki imeli nekoč obute za kung-fu prakso in da so kot takšne vredne vsakega dolarja, od skupaj devetih, kolikor so stale.

Šokirana od prestižnega cirkusa, v katerem sem se nič hudega sluteč znašla, sem si mislila, dobro, ok, lepo, da sva se spoznali, ime mi je Anja in občutek imam, da bo ta večer šel v drugačno smer, kot sem pričakovala. V svojih ličnih Christian Diorjevih sandalcih je oddrajsala naprej, midva pa sva ji v tišini sledila – jaz, ker ga takšnega nisem poznala in on, ker se je tega zavedal. Prispeli smo v prekrasno jedilnico z razgledom na nebo predirajoče nebotičnike, migetajoče lučke in utripajoče ekrane – digitalni diskoklub na nebu. Na mizo so prižvenketali kozarci in Bachusova duša se je začela zlivati vanje. »Oh, ah, kako je okusno!« Sta trepetala. Res je bilo. Še meni, ki me vino kot senzorična izkušnja zelo zanima, a ga običajno ne pijem. Kot nepoznavalka, a prava potomka belokranjske vinogradniške družine, sem se pozanimala, od kod je vino, in v en glas sta mi odgovorila, da iz hotela, saj nama je vendarle povedala! In še enkrat sem slišala, da je iz njene hotelske sobe, kjer jo je pričakalo kot darilo, saj je zvesta stranka! »Ah, mislila sem, iz katere države, regije ...?« »Ah, ja!« In kolega »Ralph« skoči do natakarice, ki ji je zdaj pripadala vloga pestunje in dete ponovno prevzame: »Ladies, vino je iz Čila!« To naznani tako veličastno, kot da bi ga sam Armstrong z raketo pripeljal s prvega obiska na Luni, kjer se je slučajno udeležil še lokalne trgatve z vesoljci. Buteljko si dovolim prejeti v roke in ne da bi se zavedala, izdahnem: »Aaah«! Zaprepadeno me pogledata: »Kaaaj?« V tistem trenutku sem spoznala, da medmet ni ostal le z menoj v mislih, ampak se je manifestiral tudi v prostoru in času. Elegantne možnosti za umik ni več bilo, vzdih je zletel iz ust, mimika me je izdala, zatorej mi ni preostalo drugega, kot da razložim … »Ja, zamašek za priviti ima.« »No, inn??« »Ja, khm, no, ekskluzivna vina, ki pripadajo ekskluzivnim hotelom z ekskluzivnimi zvestimi strankami, naj bi imela zamašek iz plute ...« Nastopil je trenutek tišine. Notranja otroka po imenu Ralph in Christian sta obmolknila. »No, ampak aromatično pa je!« sem dodala in se zavedela, da s tem nisem ozaljšala, temveč zaključila svoj semiintelektualni prispevek k večerji. Odložila sem kozarec in pomislila, da nisem več špikerka na Radiu Študent, kjer bi si lahko privoščila tovrstne provokativne vpade in sprevidela, da bo bolje, če v nadaljevanju molčim. In tudi sem. Molčala sem, ko je gospodična pripovedovala, da na Kitajskem ne najde nobenega moškega, ki bi bil dovolj bogat zanjo. Molčala sem, ko sem izvedela, da je na zmenek pripeljala prisostvujočega kolega in se čudila, da je potencialni izbranec potem ni nikoli več povabil na zmenek.
Molčanje ni slaba reč, sem ugotovila. Izkoristila sem ga za čuječe posvečanje rižu, ki pa nima več statusa prvaka med hrano. Po zadnjih neformalnih azijskih podatkih naj bi bil namreč razlog za bolezni vseh sort, za katere pa je po mojem skromnem mnenju razlog povsem drugje, za začetek v količini in ne v vrsti hrane. Spodbuja se poseganje po »integralnem« rižu in na takšne, kot sem jaz, ki se še zmeraj bašejo z belim, se včasih pogleda malce zviška. Obenem pa se čudi, kako sem tako vitka, ko pa ga toliko pojem! Riž lahko jem za zajtrk, kosilo in večerjo, in ko se ga naveličam, posežem po rezancih – riževih, kakopak. Moja anuntie mi včasih v smehu reče, da sem bolj azijska od nje. S tem bi se verjetno strinjal možakar, ki me je včeraj nagovoril v mandarinščini in se potem opravičil rekoč, da je mislil, da sem lokalka. Navdušena nad močjo riževih nudelcev sem gospoda vprašala, ali resnično izgledam tako, in je rekel, da ja – od zadaj, v lase. Bolj kot nad njegovim odgovorom sem bila razočarana nad sabo, da sem bila pripravljena tako hitro obesiti na klin svoj caucasian osebni brand. Lepo se mi namreč zdi, da smo ponosni na to, kar so nam dali mati narava. In v okolju, kjer sem trenutno, me k temu še spodbujajo – kolega naj bi me s seboj na Expo v Šanghaj povabil med drugim tudi zaradi tega, ker naj bi s svojo belopolto prisotnostjo na njihovem razstavnem prostoru dvignila znano vrednost njihove znamke. Najprej sem mislila, da se šali, potem pa sem ugotovila, da se ne. Tako tukaj je. V koži »tutkice« se ne počutim najbolje, sem pa s tem, da sem bila častna kavkazijska spremljevalka na Svetovni konferenci o umetni inteligenci, dobila izjemno priložnost, da spoznam najbolj osebnega didžeja.

V Šanghaj sem odpotovala s singapurskim start-upom s področja analize poslovnih podatkov z umetno inteligenco. Oblikovala sem njihovo strategijo znamke in razstavni prostor. V morju prostorov, ki so morali biti na pogled vsi enaki, kot se za ljudsko republiko tudi spodobi, smo zasnovali takšnega, ki ga je bilo mogoče začutiti: vonj, soundscape, embodied copy, video. Toda tisto, kar se me je na Expu najbolj dotaknilo, ni bila nadzemeljska hitrost, s katero UI obdeluje in pošilja podatke sem ter tja. Bila je globina. Ko nisem dvigovala vrednosti znamke na strankinem razstavnem prostoru, sem obiskovala predstavitve drugih UI-veljakov. V istih dvoranah je razstavljala tudi Šanghajska glasbena akademija. Predstavljali so nekaj, kar me je pritegnilo bolj kot roboti v obliki kužkov, ki so se radostno prekopicevali po poligonu, delali salte in lajali po ritmu kitajske pop glasbe. Pred njihovim vhodom sta mladenka in mladenič igrala na tradicionalni kitajski glasbili ter obiskovalce, obložene z brošurami in darilnimi vrečkami, vabila v čisto poseben svet – v kapsulo, ki posluša tvoje telo. Spremlja možganske valove, izraze na obrazu, nežne premike razpoloženja. V realnem času zate piše glasbo, ki jo sklada tvoj živčni sistem. Tam sem odkrila mejo prihodnosti, ki zleze pod kožo. Dražljaji so se umirili, melodije so pobožale živce, kodirana inteligenca pa mi je tiho podala rokó. Namesto pri veljakih, kot sta Google in Alibaba, sem se zadržala pri tehnologiji, ki ni ustvarjena le za rezultate – ampak za čustvovanje. Tisti, ki oblikujemo za čute, vemo, da prava moč ni v tem, kar se vidi, ampak v tem, kar se začuti. In tam, med stotinami algoritmov, sem našla tistega, ki je znal poslušati. UI, ki ne računa, ampak čuti. Ne prihodnost, ki te prehiti, ampak tista, ki se ustavi ob tebi. Pogleda te. Zadiha. In ti počasi natoči čistega vina – brez etikete, brez logotipa, a z okusom, ki ostane.

KoluMMna je bila izvorno objavljen v Marketing magazinu november 2025, #533. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.